petek, 29. januar 2016

"Kot tale pesem. Še malo in utišal jo bo plaz."

Aleš Debeljak: [Dovolj besed]

Dovolj je besed. Rajši zadremam. Nad mano let 
divjih gosi, v meni suh kašelj in žerjavica. – 
Piš vetra obrača strešnega petelina. Na koncu
sem ostal jaz. Zares je že čas, da postanem

akustika tišine, zamolčani sprotni dialog. Ne bom
več nikogaršnji krik, ukristaljen v jantarno sre-
dico. Zvezde so mrzle, ljudje v stanovanjih prižigajo
luči. Po svetu ultrazvok noči. Kaj lahko še pri-

čakujem, kaj lahko še dam? Zapomnil sem si ritem
telesne bolečine, s katero se vsak dan začenja svet.
Poznam slepila podob in starih spisov, rad bi bil
spet sam. Kakor dojenčkov jok, ko ga mati zapusti


Aleš, prehitro si imel dovolj besed in zadremal. Prehitro je bilo dovolj besed za kolumne v Delu, v katerih si zlagal besede, kot bi pisal pesmi. Prehitro je bilo dovolj besed, da bi še naprej učil, Kako postati človek. Prehitro je bilo dovolj besed za študente, ki bi se od tebe lahko še marsikaj naučili. Prehitro je bilo dovolj besed za komentiranje aktualnih zadev, v katerih si vedno znova kazal svojo razgledanost in občutek za sočloveka. 

Prehitro je bilo dovolj besed ...

"Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika
v ogledalu tujega spomina. Do konca boš edini in sam. Gotovo."

Ni komentarjev:

Objavite komentar