V načrtu sva imeli hribe. Zdelo se je samoumevno, da bo šlo, saj sva imeli do zdaj z vremenom še vsakič srečo. Ampak tudi ta se očitno včasih izteče. Nisva potrebovali dolgo, da sva nekoliko spremenili načrt. Mestna knjižnica Kranj je ponujala jaganje Prešerna, kar se nama je slišalo blazno simpatično, tako da sva bili v nekaj trenutkih zmenjeni.
Nisva se pustili dežju in se odločili, da bova imeli vseeno dober dan. In dober začetek dobrega dneva je seveda dobra kava, nato pa naprej v lov na Prešerna. Kranjska mestna knjižnica me je navdušila že takoj, ko sem jo videla prvič. Glosa na steni, veliko stekla ... Ko sem se danes sprehodila po njej, bi se najraje vanjo kar preselila. Malo je manjkalo, pa bi se včlanila vanjo, čeprav vem, da si v njej po vsej verjetnosti ne bi nikoli nič sposodila. No, mogoče bi šla edino pogledat kakšen film v filmsko sobo. Ja, filmsko sobo imajo.
Lov na Prešerna je bil zanimiv, lepo je popeljal skozi vso knjižnico, vprašanja so bila zanimiva, rešitev sicer znana že po prvi črki, ampak se na to nisva kaj dosti ozirali in kviz rešili tako, kot je bilo predvideno, za nagrado pa so naju razveselili Prešernova kroglica in magnetki.
Ko sva Prešerna uspešno našli, sva se podali še skozi staro mestno jedro in si tokrat v počasnejšem tempu ogledali ulice. Ko tečeš mimo, se težko razgleduješ naokoli. Tudi zato, ker je že temno. Mimogrede sva zavili v Prešernovo hišo, kjer Ajda sploh še ni bila, in če bi želeli, bi se lahko učili Zdravljico v mnogih jezikih. Ob odhodu sva lahko poslušali še oznanilo o Prešernovi smrti.
Prešernov dan sva zaznamovali še z geocachem, seveda posvečenim Prešernu. Danes je stari Kranj dihal z njim in zanj, celo mestno jedro se je preselilo za skoraj dve stoletji v preteklost.
Lepo je bilo. Čeprav tokrat ne v hribih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar