sobota, 21. marec 2015

Sestra lahko tudi pozabi nate

Nekateri zdaj morda mrščite obrvi in se sprašujete, od kod se je kar naenkrat pojavila sestra - saj Tamck vendar nima sestre! Seveda imate prav, res je nimam, vsaj ne take ta prave. Ta krvne. Sem pa imela v zadnjih desetih ali dvanajstih letih (to je spet eden tistih momentov, ko se mi zazdi, da sem že blazno stara, ker deset ali dvanajst let sploh ni kratka doba in, kar me še toliko bolj fascinira - to je bilo že v tem tisočletju!) dve sestrici drugačne sorte. Po duši, bi morda lahko rekli. Ali pač iz zajebancije. Ali ker so ljudje mislili, da sva si sumljivo podobni. Ena od njiju je imela sicer brke in drugačno telesno konstitucijo, ampak to niti ni pomembno. V zadnjih letih smo sicer precej izgubili stike, a zdaj že vemo, da je to pač potek življenja. Da nam je že bilo namenjeno tako.

A danes ne govorim o nobeni od teh dveh sestric. Danes govorim o zdravniški sestri. Prišel je namreč tisti čas v letu, ko začnem razmišljati, da bi bilo dobro poklicati k pulmologu, če želim priti na vrsto še letos. In še v isti sekundi se spomnim, kako lepo me je lani pohvalila pulmologinja, kako dolgočasna pacientka da sem, in zdi se mi, da sem takoj spet kakšen centimeter višja. 

Pokličem torej številko, ki celo ni zasedena, in na drugi strani hitro zaslišim znani glas. Zdrdram tisto običajno "dober večer, Tamck pri telefonu, na pregled bi se naročila". Znani glas na drugi strani mi pove, da seveda, bova uredili, samo par sekund če lahko počakam, da nekaj dokonča. Seveda, sploh ni problema, nič novega in nenavadnega, vem, da ima gospa vedno kakšno delo. Telefon držim prislonjen k ušesu, čakam, zraven pa berem članek, ki bo naslednji dan objavljen v časopisu. In ga tudi že preberem in odprem novega. In še vedno čakam. Vmes slišim oddaljevanje korakov, ko pa se spet približujejo, si mislim, da zdaj pa bo. Ampak ni, v slušalki na drugi strani je še vedno tišina. Predstavljam si, kaj gospa dela. Očitno nekaj zelo pomembnega in očitno tudi precej obsežnega. Pomislim, da morda je pa pozabila name, a si misel hitro izbijem iz glave. To pa že ni mogoče!

Tako čakam naprej, črke letijo skozi moje možgane, impulzi pa v maloro (hvala neomejenim klicem v vsa omrežja!). Odmaknem telefon od ušesa in pogledam, koliko časa že čakam, in nekoliko presenečena ugotovim, da že kar okoli četrt ure, in spet pomislim, da mogoče je bil pa tisti preblisk, ki sem si ga izbila iz glave, vseeno pravilen. In na potrditev ne čakam več dolgo. Zaslišim zvonjenje. Tisto, ko nekoga kličeš in čakaš, da se oglasi. Na drugi strani moški glas, predvidevam, da možev, in pogovor o tem, kam jo lahko pride iskat. 

Sama pri sebi se nasmejim in odložim. Za tisti dan opustim naročanje, do konca delovanja ambulante je samo še pet minut. Naslednje jutro pokličem še enkrat in se sprašujem, ali se me bo gospa spomnila. Če se ne bo, razmišljam, da bi jo malo podražila. Pa si iz glave zbijem še to misel (počasi bom morala kakšno misel tudi obdržati v njej, saj tole izbijanje postaja boleče). 

Tokrat se mi uspe naročiti. Dobim tak datum, da mi ni treba nositi nove napotnice, saj mi sedanja poteče tri dni po pregledu. Klic traja skoraj tako dolgo kot prejšnji dan - z gospo se spet igrava čakalno igro, saj prejšnje napotnice računalnik ni zaznal. Na koncu vse urediva, obe sva zadovoljni (no, vsaj upam, da je zadovoljna tudi gospa) in tokrat ne pride do enostranske prekinitve pogovora, ampak si zaželiva še lep dan in se prijazno posloviva.

2 komentarja:

  1. No ja, si vsaj vedela, da je nekdo na drugi strani, upanje pa itak umre nazadnje :) Samo da niso rekli "vsi operaterji so trenutno zasedeni, prosimo počakajte trenutek"

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To je pa tudi res, ja, tisti del do vejice mi je bil prihranjen :D

      Izbriši