"Ljudje s(m)o pač radovedni," mi je rekel Uroš, ko sva se peljala s fitnesa in sem mu razlagala, o čem bom pisala danes. Ja, ljudje smo radovedni, se strinjam. Ampak med radovednostjo in pasenjem zijal je ogromna razlika. Danes sem dvakrat doživela pasenje zijal ob ne ravno prijetnih zadevah in to me je totalno razkurila. A moramo ljudje res vse spremljat iz prve vrste in vedet vse podrobnosti?
A ni dovolj, da te ob dveh ponoči zbudita dva glasna poka in naslednji dan prebereš, da je blizu tebe zgorelo devet avtomobilov in da je očitno nekaj tudi eksplodiralo? Če se pa slučajno pelješ mimo, pa vržeš uč, kakšno je stanje? To je radovednost. A se je res treba še sprehodit do tja, stat tam in gledat vso požgano pločevino? A je res treba it in gledat, katerih znamk so bili avtomobili, ki so zgoreli? In po možnosti spraševat sosede za vse detajle? To je pa pasenje zijal.
In drugič. A ni dovolj, da ko se pelješ (nekam pač, midva na primer na fitnes), vidiš, da je cesta zaprta zaradi prometne nesreče, da je čez napeljan policijski trak, da pod cesto leži motor, na cesti pa je razpeta bela rjuha, pa zaradi oblike takoj veš, da ne kar zaradi lepšega - a se res ne bi enostavno obrnil okrog in odpeljal? A se je res treba ustavit ob cesti in past zijala? Ker sori, če nisi bil udeležen v nesreči oziroma nisi videl ničesar, kar bi pomagalo policiji, nimaš tam kaj iskat. A je res treba gledat dogajanje iz prve vrste? Vedet, katere znamke je motor? Koliko je visok tisti, ki leži tam pod rjuho? Mrhovinarstvo prve sorte za moje pojme. In ob vsem tem se mi res obrača želodec.
Še bolj se mi pa obrača želodec ob tistih, ki pobegnejo s kraja prometne nesreče. Za take ne bi imela pa nobene milosti. Tista ideja z jamo za pijane ljudi je premila. Kot hotel s štirimi zvezdicami proti temu, kaj bi storila s prpami, ki pobegnejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar