Bilo je nekega lepega sončnega dne v drugem letniku gimnazije, ko je v šolo prišel sošolec in povedal, da je med nekimi kosovnimi odpadki videl krasno straniščno školjko in da mu je škoda, da bi končala na neki deponiji. Razvila se je burna debata, kako bi rešili ubogo straniščno školjko, in padla je briljantna ideja: prinesimo jo v šolo in imejmo garderobno stranišče! Rečeno, storjeno. Naslednji dan smo po pouku ostali malo dlje, da smo realizirali idejo. In to ni vključevalo samo postavitve školjke v garderobo, to bi bilo preveč enostavno in brezvezno. Tako smo steno za straniščem oblepili s keramičnimi ploščicami, ki so se nekomu valjale doma, pred stranišče pa položili lep roza tepih. Na steno smo nalepili še držalo za WC-papir, precej prepričana pa sem, da smo zraven postavili tudi metlico, ampak jo je dokaj hitro nekdo odnesel. Končni rezultat?
Verjetno ne rabim razlagat, kako smo bili mulci ponosni na pogruntavščino in navdušeni nad izvedbo. Najzabavnejši del pa je prišel na vrsto naslednji dan: posedanje v garderobi in gledanje/poslušanje odzivov. Res je bilo zabavno poslušati čudenje drugih mulcev in obračanje glav, da bi se prepričali, da so videli prav. Če se prav spomnim, se je ideja zdela simpatična celo profesorjem. In menda se je o tem našem garderobnem stranišču po šoli govorilo še nekaj let.
Na koncu šolskega leta pa je prišel žalosten trenutek - obveščeni smo bili, da bodo poleti prenavljali garderobe, zato smo morali stranišče in vse, kar je sodilo zraven, odstraniti. To smo res naredili s težkim srcem, saj nam je naše stranišče res priraslo k srcu. Vseeno pa je spomin tisti, ki šteje, in še vedno se nasmehnem vsakič, ko se spomnim naše pogruntavščine.
Prav lušno. Pa še lepo izgleda (:
OdgovoriIzbriši