Včerajšnji dan je bil tako lep, da bi bil greh, da bi celega preživela doma. Z Urošem sva se zato odločila, da greva popoldne malo razhodit najine še precej nove gojzarje. Nikamor daleč, ker vseeno nisva imela na voljo žnj ur. Na nekaj, kar je še najbližje hišnemu hribu, čeprav to ni, ker se vseeno do tja voziš slabih 10 minut. Ampak ja, to je vseeno najbližje, kar dobiš. Tako sva po njegovi službi pojedla kosilo, se preoblekla in šla na Debni vrh. Ni ravno nek hud vrh, premore celo 530 metrov nadmorske višine, kar je dobrih 300 metrov manj kot nadmorska višina vasi, v kateri sem preživela vse svoje otroštvo, ampak malo sva se pa vseeno zmigala. Sploh ker sva spet iskala še Stari grad in ga spet nisva našla. Ampak je bilo zabavno, ko sem vsakič rekla, da greva samo še do naslednjega ovinka, čeprav je bilo že zdavnaj jasno, da bova prišla nazaj dol (pa ne po isti poti), če bova hodila še naprej. Ne morem ravno reči, da je Debni vrh hudo primeren za pridobivanje kondicije, je pa dober za njeno ohranjanje.
 |
Sonček je ves čas pridno sijal, zato tisti flis in windstoper, ki sem ju imela v torbici, sploh nista prišla v poštev.
|
 |
| Če je na vrhu stolp, je treba splezat gor! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar