Najprej je bilo treba vstati ob treh zjutraj, kar je bilo težko. Potem se je bilo treb malo peljati, kar ni bilo tako težko, ker nisem bila voznica. Potem je bilo treba dve uri hoditi v hrib, kar je bilo spet težko. Sploh ker je bilo treba vstati skoraj sredi noči, ko nisem bila še niti najmanj naspana. Med dvema urama hoje v hrib so v moji glavi potekali mono-/dialogi in prepričevanje, da bo vse to izginilo, ko bom prišla na vrh. In res je izginilo. Na vrhu itak vedno izgine, danes pa sploh. Ker sem doživela najlepši prizor v hribih do zdaj (ki ga bo, mimogrede, absolutno treba ponoviti). Besede so nepotrebne. Edina stvar, ki jo lahko napišem, je, da je v živo doživetje še mnogo mnogo lepše.
awesome! :)
OdgovoriIzbriši