Pa ne, ker moj sony ne bi več delal, ampak ker sem postala zahtevna. Ker hočem več in bolje. Ne morem reči, da mi tale mala zadevica ni dobro služila, ker bi se prav grdo zlagala. Z njim sem posnela ogromno lepih fotk. In kakšno verjetno še bom, ker pač ne letim takoj danes po nov fotoaparat. Ampak bi rada. V čim bližnji prihodnosti, če bo le mogoče. Štirikratni zoom mi pač nikakor ni več dovolj. Barve mi niso več všeč, kot so mi bile včasih. In vsakič, ko vzamem v roke mamičinega sonyja, je preklop nazaj na mojega tako nekako "žalosten". Po eni strani mi je žal, da takrat, ko je menjala, nisem odkupila njenega starega (pa ne starega kot že v letih ampak starega kot predhodnika tega novega) nekoliko potolčenega sonyja (ja, sami sonyji v familiji :)). Ampak se tolažim vsaj s tem, da vem, da ga Ajda dobro čuva in da je nad njim totalno navdušena. Sem ji pa vseeno fouš, da ima boljšega sonyja kot jaz :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar