Kot bi bilo vseeno, če si in če te ni ali Temačen sobotni žur

V soboto sem se predajala glasbi. Pa ne taki kot ogromno Slovencev, še več Evropejcev in veliko Avstralcev. Menda letos prvič tudi Kitajcev. Ne, ni bila Evrovizija, boljša glasba je bila. 

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška

Svetlano večinoma poznamo kot tisto gospo brez dlake na jeziku, ostro bolj kot japonski noži. Zase pravi, da je kraljica slovenskega šansona, pa če nam je prav ali ne. Meni je prav. Zelo prav.

Večer je - naslovu dogodka primerno - odprla z Mačjimi očmi. In potem smo se podali na temačno pot njenih šansonov. V zraku je bila prav posebna, napeta, intenzivna energija, ki pogosto ni pustila dihati, ves čas pa je rosila oči. Neverjetno, kakšno vzdušje znajo pričarati inštrumenti, še bolj pa besede - izbira glasov za posamezne pesmi ne bi mogla biti boljša. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se odziva na svoje pesmi, ki jih izvajajo drugi. Kako komaj opazno odpira usta in včasih zgrbančena sama vase, drugič z zaprtimi očmi, tretjič spet kako drugače plava po nekem svojem svetu. Nekje vmes se spomnim na pokojnega prijatelja in potiho posmrkam. Sergej, všeč bi ti bilo, vem, da bi šel z mano, če bi bil še tu. Ko nam ob rdeči zvezdi po Kladivu in nakovalu pomaha, se že ustrašimo, da je konec, ampak nas besede "se vidimo čez dvajset minut" hitro pomirijo. Medtem ko molče odhajamo iz dvorane, še vsi polni vtisov, si brišem oči.

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška

Nastopajoči so se vmes preoblekli in na odru nič več ne vlada črnina. Svetlana se je odela v rdečo. Že takoj je jasno, da bo drugi del večera drugačen. Začne se "žur". Vzdušje v dvorani je veliko živahnejše, enako je na odru. V zraku ni več napetosti in tesnobe, ampak samo še sproščenost. Med nastopajoče in med nas se prikrade smeh, vsak po svoje poplesavamo na stolih in potiho ali naglas prepevamo zraven. 

Vse skupaj mine hitro. Prehitro. Ne bi še šli. Čeprav stojimo, ni videti, da se bomo kamorkoli premaknili. Tisto cinično in ostro gospo zamenja krhka in topla ženska, ki kot da ji je nerodno, da cela dvorana stoji in ji ploska. Prisrčno nas vse skupaj stisne v objem in iz nas izvabi še nasmešek ali dva več. 

Na koncu skupaj a capella zapojemo še Jaz sem jež, ti pa ne in odidemo vsak na svoj konec.

Zase lahko rečem, da polna vtisov. Še cel naslednji dan sem bila izgubljena v šansonskem svetu, obujajoč spomine na prejšnji večer. Lepo je bilo. Res lepo.