sreda, 13. maj 2015

Kolesarjenje v najlepšem mestu na svetu

Ja, vem, hokej, Ostrava, Krakov. Nisem še zaključila, nič bat, ampak danes je čas za nekaj drugega.

Kar malo sram me je napisati, da sem bila do danes na kolesu samo enkrat, pa še to samo na kavi in nazaj - sem se pa na poti na kavo kar dobro namučila, saj se ni ravno najlažje voziti s skoraj povsem praznimi gumami. 

No, danes pa je bil čas, da se letošnjo kolesarsko statistiko malo popravi. Nič posebnega, en krog po Ljubljani, vmes na kavo in kratek postanek za en geocache. 



Nazadnje sem čez kolesarske steze v najlepšem mestu na svetu bentila lani, ravno nekje ob takem času. In na žalost se do danes ni prav nič spremenilo. Vožnja je v najboljšem primeru podobna samo smučanju po grbinah. Neskončni dovozi k hišam, pospremljeni z nadležnim valovanjem ceste. In če te to še ne pretrese dovolj, se najdejo še robniki, ki niso poravnani s cesto, da te še malo dodatno vrže. Luknje, kanalizacijski pokrovi, ki niso poravnani z asfaltom, kandelabri in podobno pa itak pridejo v paketu.

Ampak vse to še vedno ni dovolj. Pravi žur se začne takrat, ko kolesarska prečka kakšno večje križišče, po možnosti malo pod kotom. Prehodi s ceste nazaj na kolesarsko stezo so, milo rečeno, obupni. Namesto da bi lahko lepo naravnost zapeljal nazaj na kolesarsko, te po tem naravnost čaka skoraj 90-odstotni ovinek v levo. Prostora za manevriranje pa ni ravno veliko - če si ga vzameš preveč, se zaletiš v pločnik. Če bi se mi dalo, bi se danes ustavila v vsakem takem primeru in zadevo fotografirala. Imela bi najmanj tri fotografije (različnih križišč, ne istega, seveda). Sicer ne vem točno, kaj bi z njimi naredila, Zokiju jih najbrž ne bi pošiljala. Mogoče bi jih pripopala v skropucalo na fejsbuku - sicer ni jezikovno skropucalo, kakršnim je skupina namenjena, je pa skropucalo samo po sebi.

Če naj bi bila Ljubljana najlepše mesto na svetu, pa vsekakor ni mesto, ki bi bilo prijazno kolesarjem. Žal to ugotavljam vedno znova in znova.

No, ampak današnji izkupiček je bil pa vseeno kar soliden.


6 komentarjev:

  1. Kako si zadovoljna z uro? Koliko časa jo že imaš? Jaz bom svojo upokojila, ker se je po 4,5 letih odločila, da ne bo več delala :( ampak glede na to, da je to kar doba za take naprave, naj bo.. bom pač morala kupit novo :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zdaj jo imam okoli dve leti, pa sem zelo zadovoljna. Všeč mi je, da je res enostavna za uporabo. Včasih me edino povezava z računalnikom malo zafrkava, ampak sem tudi za to ugotovila, kako se temu do določene mere izogniti. 5 let je pa res že kar zgledna starost za tako uro. Da bi jo dala popraviti, se pa verjetno ne splača?

      Izbriši
    2. Mene je tudi to hecalo, vendar odkar so naredili Garmin Express, nisem imela več težav. Se je pa rado zgodilo, ko je bila baterija skoraj prazna.

      Brat se je posvetil temu in je rekel, da bo še ta vikend pogledal, če se da kaj narediti in poklical na servis, čeprav se po mojem cenovno ne bo izplačalo. Je vseeno že precej stara in je boljše, da investiram v novo. Sem že gledala Polar M400hr, ki jo precej hvalijo in ima tudi GPS ter bi me cenovno prišla med 170-200€, če hočem kupit od Garmina boljšo kot sem jo imela, pa bi morala dati vsaj 250€+

      Izbriši
  2. uh, tako slabo pa se meni v Ljubljani vseeno ne zdi. Ja, res kolesarske steze valovijo (hvala bogu, da so tako narejene, je vsaj prijazno invalidom), ampak vsaj imamo jih. Po Ljubljani sem kolesarila praktično vsak dan kakšnih 5 let, saj sem se jezila in na sploh po Zaloški trepetala za svoje življenje vsaj vsaka dva dneva, ampak pet ur kolesarjenja po Londonu zadnjič mi je pokazalo, da je tole pri nas luksuz in sem za to neizmerno hvaležna. Lahko rečem, da sem izkušena kolesarka, ampak v Londonu me je bilo strah vsakih nekaj sekund. Kolesarskih stez ni, ceste so ozke, za ostala prevozna sredstva kolesar ne obstaja, v križiščih je še najbolje dat vsem prednost in upat, da boš nekoč nekako prišel skozi. Kaj tako nevarnega še nisem doživela, vse skupaj je bilo kot v adrenalinskem parku. Groza!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sigurno se najdejo mesta/države, kjer je to urejeno slabše, ampak se pa najdejo tudi marsikakšne, kjer je urejeno dosti bolje. Jaz sem že imela enkrat bližnej srečanje z asfaltom, ker en robnik ni bil poravnan s tlemi, pa mi je odneslo zadnjo gumo. Potem pa vsemu temu dodaš še pomanjkanje vozniške kulture - točno to, o čemer pišeš tudi ti (kolesar ne obstaja itd.), vsakodnevno srečaš tudi pri nas. In župan bi tako zelo rad spravil čim več ljudi na kolesa, ampak za kolesarje pa žal ne naredi kaj dosti. Škoda.

      Izbriši
    2. ok, slabe izkušnje lahko ima človek vsepovsod, tudi ko sem kolesarila po Copenhagnu in Amsterdamu, ki standardno zavzemata top mesta med najbolj bike friendly mesti, sem v Copenhagnu skoraj pristala pod avtom, v Amsterdamu pa se kdaj kolesarske steze kar nekje končajo, ampak zaradi parih slabih izkušenj še ne pomeni, da mesto slabo skrbi za kolesarje in kolesarjenje po mestu. meni se zdi ravno obratno, da se Ljubljana ves čas razvija v tej smeri. evo, ravno danes so ven prišli te podatki in glede na to, da je copenhagenski index tisti, ki mu sledi in verjame ves svet, mu tudi jaz, Ljubljana pa je suvereno na 13. mestu svetovnih bike-friendly mest http://www.wired.com/2015/06/copenhagenize-worlds-most-bike-friendly-cities/

      Izbriši