nedelja, 20. oktober 2013

Čakanje na gospo s koso

Nič bat, jaz je nikakor ne čakam in je ne nameravam čakat še kar nekaj deset let. So pa ljudje, ki jo čakajo ...  V četrtek smo bili z Urošem in tastom v Međimurju na obisku pri tastovi mami, Uroševi babici. Bila nas je vesela, sploh je bila vesela, ker sva prišla tudi midva z Urošem, kar se na žalost ne zgodi ravno pogosto, ker tast hodi na obisk večinoma med tednom, takrat je pa cela redkost, da sva midva oba frej, da greva lahko zraven.

Ampak čeprav je to, kako zelo nas je bila vesela, res luštna tema, danes ne bom pisala o tem, ampak o šoku, ki sem ga doživela, ko sem stopila na pokopališče (seveda je treba it tja in prižgati nekaj sveč) in se malo razgledala okrog. Ampak ustavimo se za trenutek tu in povejmo kakšno o tamkajšnjem razmišljanju. Ljudje morda niso ravno bogati, ko pa pride do smrti oz. pogreba oz. nagrobnika, so nekateri pripravljeni odšteti tudi zadnji cent, ki ga imajo. Tako lahko na tamkajšnjem pokopališču vidiš zanimiv kontrast, skoraj dva ekstrema: na eni strani so grobovi s križem, na katerem je napisano ime. Simpl skoraj še bolj kot pasulj. Na drugi strani pa vidiš en kup pretiravanja - visoki nagrobniki, marmorne plošče, ni da ni. Če ima sosed visokega meter in pol, bo naš še deset centimetrov višji. Tistih "normalnih", "klasičnih" grobov je zelo malo. 

To je prvi šok, ampak ne največji in ne tisti, na katerega se nanaša ta zapis. Ko torej nekako preživiš ta prvi šok, ta ogromen kontrast, in se posvetiš vsebini nagrobnikov, pride šele tisti pravi šok. Vidiš namreč veliko imen in ob njih letnico rojstva. Ja, seveda, letnica rojstva je pač vedno na nagrobniku, boste rekli. Ja, res je, ampak zraven je potem še letnica smrti. Te pa ob teh imenih, o katerih govorim, ni. Pa ne zato, ker ne bi bilo nikogar, ki bi po človekovi smrti to letnico vklesal v kamen. Ni je tam, ker ti ljudje še vedno živijo. Še vedno živijo, pa vendar imajo v nagrobnik že vklesano svoje ime in letnico rojstva. In čakajo, da umrejo. Pa tega ne vidiš samo na grobovih, kjer je že kdo pokopan, pa so na "seznam" dodali ime, ki pride naslednje (ja, zavedam se, kako grozno se to bere). So tudi grobovi, v katerih ni še nihče pokopan. Samo nagrobnik z vklesanim imenom stoji tam. Grozno. Kar malo morbidno in depresivno.

5 komentarjev:

  1. Auč, to pa je res prav strašljivo. Že plačali zato, da bodo umrli in s priskrbeli prostor, kjer bodo počivali..

    OdgovoriIzbriši
  2. Dejstvo je, da poskušajo biti stari ljudje svojim bližnjim čim manj v breme in poskušajo s svojo malo penzijo nekaj malega privarčevat, da pokrijejo vsaj del pogreba, pokopa ... kar koli. Vem da se sliši grozno, ampak če pogledaš malo z druge stani, bo družini, ki ima že tako komaj dovolj a pride čez mesec to zelo olajšalo, že tako dovolj stresno in žalostno stvar, kot je smrt bližnjega.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko smo bili letos okrog prvega maja na ekskurziji po Hrvaški in BiH je v zadnji tudi mene šokiral pogled na grobove ljudi, ki so še živi. Nekateri so imeli tudi sliko gor, je pa verjetno res, kot je anonimni napisal, da je to zato, da ne obremenjujejo bližnjih s takšnim finančnim zalogajem. Jaz sem malo za hec malo za res rekla, naj me upepelijo in potresejo v morje. Tako ne bo treba nobene krste kupovat in niti plačevati parcele na pokopališču, za prvi november pa me bodo namesto na pokopališče, prišli "obiskat" na morje ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ljudje se sekirajo, da ne bi imeli dovolj lepih grobov. Močno dvomim, da želijo kogarkoli razbremeniti.

    Sicer pa se mi zadeva ne zdi šokantna, pač pa le nepotrebna. Morda malce butasta, ampak jaz sem itak posebnež, ker se mi grobovi, pokopališča in sveče zdijo na splošno butasti.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tule se strinjam s Timom ... Mogoče da je kje v ozadju tudi želja po razbremenitvi bližnjih, ampak ne verjamem, da je pa to glavni namen.

    To, a ti je zadeva šokantna, nepotrebna ali kaj drugega, je pa itak stvar osebne perspektive in tu je itak vsak po svoje poseben ;)

    OdgovoriIzbriši