sobota, 5. oktober 2013

A moram na pohištveni sejem (pa kam drugam tudi) res priti v nulo upicanjena, se pahljat s šopom petstoevrskih bankovcev ali priti s starši, da me bodo jemali resno?

Pa smo spet tam, kjer smo bili že (pre)večkrat. Današnja zgodba sicer sega že nekaj dni nazaj, ampak če bi jo zapisovala takrat, bi bila bolj podobna seznamu kletvic (pa niti ne po abecedi) kot čemu drugemu. Tako sem vse skupaj nekajkrat prespala (namen je bil enkrat, ampak potem je lenoba za pisanje ta namen premagala) in se lotila pisanja.

Torej, kje smo spet? V podobni situaciji kot pri nakupu fotoaparata. Začelo se je tako, da sva rekla, da ne bova šla na pohištveni sejem, ker lani niso imeli nič pametnega. No, niso imeli nič pametnega od tistega, kar sva iskala, imeli pa so veliko vgradnih omar. In ker sva trenutno v lovu za tem, sva se odločila, da greva letos tudi. Plačala sva vsak tistih devet evrov vstopnine in za ta denar dobila:

  • vsak kakšno minuto na najbolj udobnih lazy bagih ever, 
  • en bombon, 
  • en kuli, 
  • kar nekaj prospektov, 
  • enega prijaznega gospoda, ki si je vzel čas za naju, naredil par izrisov in nama obljubil, da nama po mejlu pošlje ponudbo, 
  • enega arogantnega gospoda, ki je med drugim (po tistem, ko sva že povedala, da nimava najprostornejšega stanovanja na svetu in nama vsak centimeter, ki ga kje pridobiva, pride zelo prav) vprašal (arogantno, seveda), kakšen je namen enega predala,
  • eno avšasto gospodično, ki nama je, dokler sva bila edina tam, avšasto razlagala, kako in kaj, ko je prišel še en par, pa naju na hitro odpikala,
  • dva gospoda, ki sta, ko sva se začela razgledovati po njunem "štantu", izginila neznano kam,
  • en kup ignoriranja na drugih štantih.

In tu nastopi vprašanje iz naslova. Mislim, resno? Nisva plačala devet evrov (vsak!) za to, da bova ignorirana. In da se bodo z nama arogantno pogovarjali. Pa kaj, če sva mlada? A to pomeni, da sva neresna? Da samo hodiva naokoli in zajebavava folk? Če bi hotela zajebavat folk, bi šla nekam, kjer ne bi rabila plačati vsak devet evrov za to. 


Ja, mlada sva, ampak rada bi, da se naju jemlje resno. A je to res tako zelo težko? (retorično vprašanje, očitno) Konec koncev sva plačala za to, da sva si lahko ogledala njihovo ponudbo. In plačala za to, da bova dobila kakšno informacijo. In bila sva potencialna kupca. Zdaj pač nisva več, ker sva jezna. Sva napisala tudi par pritožbenih mejlov (prav tako zdaj, z že ohlajeno glavo). Zdaj je samo vprašanje (spet retorično), če bova dobila kakšen odgovor.

Prav grozno mi je, da moram napisati, da sem se na to, da sva deležna takega obnašanja, že kar malo navadila. Ker je grozno in me vedno znova razjezi. In vedno znova sem tako neumna (?), da pričakujem, da naslednjič pa mogoče ne bo tako. 

1 komentar:

  1. Ja poznam take ljudi, ki dobesedno gledajo skozi tebe, ampak jih potem tudi jaz ignoriram. Na pohištvenem sejmu še nisem bila, ker mi je že vsak, ki je bil rekel, da je bil totalno razočaran. Sem bila pa na sejmu Dom in na obrtnem sejmu, pa nisem imela slabih izkušenj z razstavljalci. Nekateri so si celo preveč časa vzeli in mi začeli razlagati stvari vse do podrobnosti. En mi je celo kuhinjo razkazal in potem vprašal, če bo mož zadovoljen, pa sem ga mogla razočarat, da bolj ičšem ideje za faks, kot pa nakupujem ;)) (pa tudi moža nimam, kaj šele stanovanja oz. hiše)

    OdgovoriIzbriši