Brca v rit ali Diplomski premiki

Tako to gre, ko greš na faks na sošolkin zagovor diplome ... Itak vate v sekundi, ko vstopiš na faks (ma kaj v sekundi, že na poti na faks, ko faksa sploh še ne vidiš), butne slaba vest. Z vso silo. In bi se najraje obrnil in zbežal stran. Ker točno veš, da ta slaba vest vate buta z razlogom. In to velikim. Potem začneš razmišljat o tem, kaj bi lahko naredil, da bi jo pregnal, prasico nemarno nesramnico eno. Na koncu ugotoviš, da bi bilo najbolje, da narediš nekaj, kar bi nesramnico odgnalo. In tako začneš razmišljat o diplomi in o tem, da je razmišljanje pač ne bo napisalo - če bi namreč jo, bi diplomirala že kar nekaj časa nazaj (tu v bistvu govorim o letih, ampak me je totalna groza to napisat, ker komaj verjamem, da sem res tako zabluzila). Kolikokrat sem, preden sem zaspala, razmišljala o tem, da se res moram zmigat in že enkrat dokončat ta faks. Ampak sem to razmišljanje pustila nekje v sanjah in naslednji večer samo ponovila enak postopek. Spremenilo se ni pa nič.

Ok, nazaj k bistvu ...

Tako sem si v petek zadala cilj, da do konca tedna pošljem kakšen mejl. Obema mentorjema (eden te okrožnice še ni prejel), na primer. In sem to naredila že kar takoj v petek, preden bi me ta zagnanost minila in bi šla slaba vest en krog po Ljubljani, vmes pa bi se zapila nekje v Skalci in se vrnila v mojo glavo bogsigavedi kdaj. No, na koncu so bili mejli trije, ker me je en profesor preusmeril na drugega. Tega sicer nisem bila najbolj vesela, ampak hej, govorimo "samo" o mentorju za diplomo, ne o življenjskem partnerju. Dobila en dober odgovor in enega, ki so ga pospremili mešani občutki in za katerega se še zdaj sprašujem, ali je uporaben ali ne. Bom že ugotovila.

Zaenkrat ni veliko, ampak začetek je. Od tu gre lahko samo še naprej. In za konec lahko rečem samo še: Urša, hvala za brco v rit!