Snežnopravljični apdejt ali Misterij pobegle superge

Tisti oklepaj iz včerajšnje objave se je izkazal še za kako resničnega. Tisto o tem, kako se mi ne bo ta sneg na poti do postaje zdel prav nič romantičen, se je izkazalo še za kako resnično. Najprej zato, ker pločnik še ni bil splužen in sem morala do postaje po cesti. To je bilo pospremljeno z besnim hupanjem avtomobilov, da me je vsakič kar pognalo v zrak, ker sem se tako prestrašila. Še bolj pa zato, ker sem na poti s postaje na kavo, na katero sem šla pred službo, zagazila v 10 centimetrov vode, za katero sem mislila, da je samo centimetrska plundrica. Moji škornji pa niso ravno 100-odstotno waterproof. Prav nič romantično.

No, ampak se nisem kaj preveč sekirala. Bila sem namreč toliko pametna, da sem doma v torbo pospravila superge, ker sem se v tistih škornjih v službi že enkrat skoraj scvrla in nisem hotela ponoviti napake. Pa zaradi newaterproof škornjev sem za vsak slučaj spakirala še en par nogavic.

Vse lepo in prav? Guess again. Vse je bilo lepo in prav do trenutka, ko sem vzela iz torbe vrečko s supergami. Oz. vrečko z eno supergo. Eno! supergo. Eno! Uno. Eins. One. Biri. एक. ერთი. Jeden. ஒன்று. Isa. Kdo za vraga spakira eno supergo?! Samo kaj, ko je fora v tem, da jaz nisem spakirala samo ene superge, ampak obe. Ena je pač nekje na poti od doma do službe pobegnila. I kid you not. Resno. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je ostala na busu, ko sem zlagala stvari iz torbe in nazaj vanjo. Čeprav mi ni jasno, kako je skočila iz vrečke. Na srečo se ne sekiram preveč, ker so bile to moje najbolj zgonjene superge, ki so bile res že na meji nosljivosti. In ne sekiram se preveč tudi zato, ker ima ena od sodelavk v službi v predalu copate. Tisti copati so me rešili pred nekaj urami muk v premočenih pretoplih škornjih. Hvala, Simona!