Šestkrat jaz

Prav prijetno sem bila presenečena, ko sem na dnu bloga gospodične Nadinke zagledala svoje ime (to, da sem pa sploh lahko zagledala svoje ime tam, je pa zakuhal NuckinFuts, ki je celotno zadevo začel). Ker se bojim, da me bo pojedel dinozaver/se mi bo streha zrušila na glavo/me bo med spanjem zadavil pajek ali me bo doletelo kaj podobno groznega, če verigo prekinem, jo bom raje nadaljevala. Sicer bi lahko ubrala easy way out in enostavno prilepila linke do random factov o meni (prilezla sem že do sedmega), ampak to ne bi bilo zabavno. In tako je tukaj šest novih dejstev o meni.

Prvič. To, da se po mojem razširjenem sorodstvu pretaka tudi igralska kri, se je tudi pri meni pokazalo že v mali šoli. V obliki hitre natakarice Štefi, če sem čisto natančna. V predpasničku od doma in z ogromnim metuljčkom okoli vratu sem letala okrog, stregla goste in pokala natakarske vice. A je ta zrezek res svinjski? - Seveda, kuharju je trikrat padel na tla. In podobno. In vmes enkrat mi je padel po tleh sarvet, ki sem ga imela poveznjenega čez roko, in sem ga samo mrtvo hladno pobrala in oddrvela naprej. In bila pohvaljena za to. Verjetno sem takrat zrasla kakšnih pet centimetrov. Ampak moja igralska kariera je vseeno kmalu zamrla. V osnovni šoli enkrat sem še igrala v eni igrici z naočalkami in očalarkami, potem se je pa moja kariera ustavila.

Drugič. Včasih sem se grozno bala pajkov. Ja, nič takega, saj sem punca itd.? Hja ... ne! Ker se jih nisem bala zato, ker bi se mi zdeli grdi ali grozni. Bala sem se jih zato, ker se jih je bala mami in mami je seveda treba posnemat, ker je mami the best, zato se jih moram bati tudi jaz. In tako sem se jih dejansko začela grozno bat. Sem pa ta strah kasneje premagala in danes se samo smejim sama sebi, ko se spomnim na svojo "misijo" moram se bat pajkov.

Tretjič. Če me od prava ne bi zanimala bolj ali manj samo kazensko in civilno pravo, v mojem opisu na strani zgoraj levo ne bi bilo besed slovenistka in lektorica. Namesto tega bi pisalo pravnica. Vsaj dve gimnazijski leti sem se namreč spogledovala s študijem prava. In to ni bil samo občasni flirt, to je bila cela zaljubljenost, premišljevanje in sanjarjenje o pravu. Potem me je pa srečala pamet (tako vsaj pravijo nekateri). Ampak še danes me malo vleče v tisto smer. Če se bom kdaj odločila, da bi rada imela narejen še en faks, bo to sigurno pravni.

Četrtič. Groza me je sušilnikov za roke na WC-jih. Saj vem, da tja spodaj (po novem celo noter, ker so že neki novi, v katere vtakneš (!) roke) ljudje tiščijo čiste roke, ampak jaz vseeno tam okrog vidim eno ogromno gnezdo mikrobov, ki samo prav poželjivo čakajo, da se bodo moje roke približale, da me bodo lahko napadli in se razlezli po mojih rokah. Ne, hvala! Če ni papirnatih brisačk, se raje obrišem v hlače ali pa grem iz WC-ja z mokrimi rokami. Ampak ne me narobe razumet, nisem germophob, ampak sušilniki za roke so pa zame vseeno en velik no go.

Petič. Ko zalaufam internet, vedno odprem zavihke v točno določenem vrstnem redu. Če slučajno po nesreči odprem narobe, ni ok. Zapret in vse odpret še enkrat. Tudi ko pridem v službo, morajo biti programi odprti v pravem vrstnem redu. Če se mi kdaj vmes kakšen program sesuje, je treba vse (od tam naprej, kjer se je sesulo) zapret in še enkrat odpret. Pa ne samo zato, ker potem iz čistega avtomatizma klikam napačne programe, ker je vrstni red napačen. Ampak predvsem zato, ker to ni ok.

Šestič. Levostranska poravnava besedil je zame en velik no go. Ne prenesem je. Grozna mi je. Ko dobim v roke (no, na računalnik) besedilo za lektorirat, ga (če ni to že) najprej obojestransko poravnam, ker ne morem začet, dokler tega ne naredim. Ne vem, zakaj mi gre tako zelo na živce, če se ena vrstica konča tu, naslednja pa par milimetrov naprej (ali nazaj). Ne, to tako ne gre. Obojestranska poravnava ali pa nič!


No, pa se mi je uspelo prebit čez šest dejstev o meni. Glede na to, da sem o sebi že marsikaj napisala, moram priznati, da je bilo kar težko. Tudi zato, ker sem hotela napisati taka dejstva, ki niso jasna ravno vsakomur, ki me pozna že pet minut. Ampak je uspelo. Zdaj je pa pred mano samo še zadnja naloga - v pisanje o sebi moram potegniti dve novi žrtvi, ki jima grozi streha/pajek/dinozaver, če prekineta verigo. Naj bosta to the other Tamara in ena Maja.