Pred kakšnim mesecem sem pisala o tem, da rabim nov fotoaparat. Mislila sem totalno resno, zato sva se z Urošem spravila malo pregledovat ponudbo. Zadnjič je med goro reklamnega materiala ležal tudi prospekt Harvey Normana, v katerem so bili samo fotoaparati. Pa sva pogledala, kaj pride v poštev. In videla nekaj luštnih primerkov. Pa še odplačevanje na obroke imajo (in to tako, za katero ne rabiš American Expressa ali pa Diners kartice). In sva šla malo pofirbcat, povprašat tudi za kašno mnenje. Karakteristike si že prebereš, ampak je fajn slišat tudi mnenje koga, ki so mu vse te stvari malo bolj poznane.
Preden nadaljujem zgodbo, manjši preskok. Veliko ljudi mi je že reklo, da ne kažem svojih let. Nazadnje taksist, ko sem se že vsa zaspana ob pol štirih zjutraj vozila domov z Mortadeljade. On bi me dal v prvi letnik faksa. Dvakrat me je vprašal, a ga zajebavam, ko sem povedala, da sem en izpit pred diplomo. Ok, recimo torej, da zgledam kot smrklja. Ampak ko stopim v Harvey Normana (ali v katerokoli drugo trgovino), sem v prvi vrsti (potencialen) kupec. Očitno pa ne tudi za arogantnega gospoda za pultom. Tam si ogledujeva fotoaparate, aroganten gospod za pultom (takrat še nisva vedela, da je aroganten) stopi do naju, vpraša, ali lahko kaj pomaga. Uroš odpre usta in izreče vsega skupaj mogoče tri besede, ko ga prekine ena gospa, ki arogantnega gospoda za pultom vpraša nekaj glede nekih kartic (ali nekaj podobnega). Arogantni gospod za pultom se brez ene same besede obrne stran od naju in gre z gospo ji razkazovat kartice (ali nekaj podobnega). Končno pride nazaj, povem približno, kaj iščeva. Začne govoriti in na njegovem obrazu se pojavi ciničen nasmešek, ki mi poleg njegovih (seveda ne direktnih) besed sporoča, da itak sploh ne vem, kaj hočem, samo da je velik zoom in da so lepe barve. Itak sem pa samo ena smrklja, ki itak ne bo ničesar kupila. Izvedela nisva NIČ. Tako paf sem bila, da mi ni uspelo niti to, da bi se mu z enako ciničnim nasmeškom zahvalila za "prijaznost in čas, ki nama ga je namenil (tisto minuto in pol)".
Uroš mi je potem rekel, da bi lahko arogantnemu gospodu za pultom dala kakšno informacijo več o tem, kaj iščem. Tu se načeloma strinjam, ampak bi tisti arogantni gospod za pultom podatke, ki so mu manjkali, z lahkoto dobil. Samo vprašati bi moral. Ampak ne, on je itak vedel vse, kar mora vedeti. Da itak nimam pojma, kaj hočem.
Doma sva potem pogledala še nekaj reviewjev, ampak vseeno sva hotela slišati še kakšno mnenje trgovca. In mogoče primerjavo med različnimi modeli. In sva poskusila srečo še v Big Bangu. Poveva tistemu fantu, kaj iščeva (sva dala več informacij kot arogantnemu gospodu za pultom), in dečko se razpriča. Osredotoči se na tri modele (tiste, ki sva mu jih pokazala) in začne govoriti, kaj je pri kakšnem dobro, kaj je pri drugem boljše, da bi on Nikona kar odpisal, ker v slabših svetlobnih pogojih dela najslabše slike, pa še videi so slabi. Da je Canon super, Sony pa še boljši, ker ima (med drugim) tudi dvojni stabilizator. Sicer ima manjši zoom, ampak tudi 30x sploh ni slabo. Pa "samo" 50 evrov dražji je kot Canon in dobrih 100 kot Nikon. Ampak to bo naložba za naslednjih nekaj let in verjamem, da se bo izplačala.
Pa bomo spet pri Sonyjih ... They run in family :)
Eh ne sekiraj se, glede na to, da sta bila v HN, zna pomoje tisti clovek samo omare pa mize prodajat :D
OdgovoriIzbriši