Zakaj ne maram ustnih izpitov

Ne maram jih. Sploh. Če bi bilo po moje, bi ustne izpite ukinili. Res jih ne maram. 

Ker mi požrejo na tone živcev. Več kot zamujanje in veliko več kot dvignjena straniščna deska.

Ker pred njimi vse zaupanje v znanje, ki ga imam, splahni. Ne s svetlobno hitrostjo, še hitreje.

Ker ni vračanja nazaj. Pri pisnem izpitu izpolniš, kar znaš, vmes se še česa spomniš in dopišeš. Tu pa tega ni.

Ker če ne znaš, sediš tam na stolu kot polit cucek in gledaš v tla ali profesorja v oči in si tiho. Ni bolj groznega občutka, kot ko ti zmanjka besed, profesor pa te gleda v oči in pričakuje, da boš še kaj povedal. Ampak seveda ne boš, ker so tvoji možgani zmrznjeni, tisto zaupanje v znanje pa je že desetnajst svetlobnih let daleč.

A sem že povedala, da ne maram ustnih izpitov? Povem za vsak slučaj še enkrat.

Aja, v torek sem naredila en ustni izpit. Ampak jih še vedno ne maram.