Še tri tedne nazaj me je dajala kar huda abstinenčna kriza. Danes lahko prav z veseljem napišem, da sem jo dokončno premagala (in seveda upam, da to ne pomeni, da me hribi spet ne bodo videli toliko časa, da se bo vrnila). Kar tri vikende zapovrstjo sem se namreč odpravila v hribe. Vsakič z drugo družbo, pa vendar vedno z najboljšo.
Prva moja "žrtev" je bila Anja, najin cilj pa Blegoš. Je bilo noro lepo. Šli sva počasi, za kar nosim vso krivdo, ker je bila moja kondicija na malo daljšem dopustu in hitreje na žalost ni šlo. Sem se kar nagrizla, ampak je bilo vredno. Torej, bilo je noro lepo. Pa sploh od začetka tudi noro strmo, sploh tam do prvega bunkerja, kjer je bilo skoraj navpično. (Ja, ja, pretiravam. Ampak nikomur povedat!) Na koncu je bilo pa še noro vetrovno in ledeno. Dol grede sem se tudi zato dvakrat znašla na riti. Ampak je bilo še vedno noro lepo, čeprav mi je Anja grozila, da bo zmrznila, če bom hodila tako počasi, in čeprav se je na vrhu skoraj razbila (pretiravam, spet, ja), ko je umetnostno drsala tekala po vrhu, ko mi je veter odpihnil pokrov od termovke in ga je lovila okrog (in ga tudi ujela, za kar sem ji še danes zelo hvaležna).
Moja druga "žrtev" je bil kar Uroš. Ampak je imel dosti časa, da se psihično pripravi na to razburljivo pustolovščino hojo v breg - je bil s tem seznanjen že vsaj kakšen teden, če ne še kakšen dan več prej. Najin cilj? Polhograjska Šmarna gora Grmada. Ma ja, saj je primerljiva s Šmarno goro. Sicer malo daljša, ampak prav tako zelo obljudena in gor se da prit praktično od povsod (tam okrog, seveda). Poleg tega, da sva se šla zmigat, sem morala sprobat tudi svoje tri najnovejše pridobitve - hribovske hlače, en tanek puli iz flisa in, kar je še napomembnejše, nove gojzarje. Vse tri stvari so se obnesle odlično, gojzarji so bili pa tudi toliko prijazni, da me niso ožulili. Šlo je malo lažje kot en teden prej, ampak sem še vedno malo grizla. Kondicija se je sicer vrnila z dopusta, ampak je bila še malo pod vtisi in ni bila z glavo povsem pri stvari. Na vrhu je bila seveda gužva, ampak se nisva pustila motit. Fletno je blo.
Tretja oziroma zadnja "žrtev" (ki je bila od vseh verjetno še najmanj žrtev) je bila mami. Za cilj sva si izbrali je mami izbrala Javornik nad Črnim Vrhom, jaz pa sem se po ogledu fotk in opisa poti z navdušenjem strinjala in že komaj čakala vikend. Ko je napočil, je bilo sicer treba vstat zgodaj (ja, ob sedmih je zame zgodaj), ampak ni bilo hudega problema. Pot je bila super. Ni bilo prestrmo, ampak vseeno sva skoraj ves čas hodili v breg. Gor grede, seveda :). In kondicija se je odločila, da bo na dopust pozabila in se popolnoma posvetila meni. Je bilo pa mraz. Pa na vrhu je blazno pihalo. S stolpa so razgledi fenomenalni, res pa je, da se z vsako letvico na lestvi pihanje okrepi. Ampak sva bili vseeno ves čas nasmejani do ušes in še čez bi bili, če jih ne bi imeli. Fino je bilo, da ni bilo veliko ljudi. Na vrhu sva srečali dva Italijana, ki sta menda zelo dobro poznala okoliške hribe, eden od njiju je pa naredil še dve super fotki naju. Pa dol grede sva srečali par ljudi in enega glasnega psa ščeneta, to je bilo pa to. Res je bilo super. Mami je še vedno perfektna družba za v hribe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar