Razmišljam, kdaj sem bila nazadnje v hribih. Tako, zares v hribih. Sovne glave in Vršiča v ta zares ne štejem, ker je bil tisto samo sprehod malo v hrib (in to, da sem težko hodila malo v hrib, vseeno tega sprehoda ne spremeni v zaresno hribolazenje), pa tudi tistega sprehoda iz Loga v Srednji Vrh ne, ker je bil tisto tudi samo sprehod v breg, ne pa zaresno hribolazenje.
Če torej odmislim ta dva sprehoda v hrib, ugotovim, da sem nazadnje hribolazila malo več kot dva meseca nazaj (2. novembra 2011), ko sva šli z mami na Tošč. Bilo je fajn,
Ja, daje me abstinenčna kriza, ker mi to manjka. Vedno bolj. Ja, saj greva z Urošem na kakšen popoldanski sprehod po sončku, ampak to enostavno ni to. Rabim zašvicat, malo pogrist, se pomatrat in na koncu uživat v zasluženem razgledu. Jezi me, da zunaj tako lepo sije sonce, jaz doma, Uroš pa v službi. V takih sončnih dneh abstinenčna kriza pač udari še bolj. To mi ni všeč. Sploh. In če bo naslednjo nedeljo (kje je še to ...), ko sva končno oba frej, slabo vreme, bom huda. Zelo huda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar