Lahko bi rekla končno. Potrebovala sem že tak dan odklopa. Špilanje turistov, geocaching, samo midva. Saj ne potrebujeva veliko. Kakšen lušten sprehod, ruševine, zanimiv geocache. Tokrat sva plan naredila okoli zadnjega, kar se je izkazalo za super odločitev, saj sva dobila vse od naštetega.
Začela sva z jutranjo kavo v Slovenskih Konjicah. Ne vem, ali sem bila že kdaj tam. Mestece je prav simpatično, žal mi je edino, da sva pozabila poiskati Minattijevo klopco - imava pa razlog, da se še vrneva. Všeč nama je bilo malo "neravno" mestno jedro, ki povsem ravno poteka ob vodnem kanalu. S pešcono na eni in ne ravno prometno cesto na drugi. S fasadami, ki jih vse po vrsti krasijo napisi o hišah.
Slovenske Konjice imajo tudi grad. Oziroma ruševine gradu. Vedno bolj ugotavljava, da smo imeli na Slovenskem res ogromno gradov. Za najdbo marsikaterega se lahko zahvaliva geocachingu (če pa ruševine niso eden najbolj privlačnih krajev za skrivanje geocachev, pa res ne vem, kaj je), vseeno pa bi do tega verjetno prišla tudi brez, saj kot čuvaj "bedi" nad Konjicami.
Razgled z vrha je krasen. Ruševine so krasne. Narava je krasna. In močna. Lahko preraste kamen. Zakaj pa ne bi drevo raslo z vrha zidu?
Kmalu sta se začela oglašati najina želodca in sklenila sva, da ju pred ogledom Žičke kartuzije napolniva v najstarejši gostilni na Slovenskem. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva dobro jedla v prijetnem minimalističnem ambientu. Takrat slučajno tudi z dokaj minimalistično izbiro, a ker nisva izbirčna, nama to ni predstavljalo nobene težave. (Še danes sanjam panakoto z domačim sladoledom.)
S polnima želodcema in opremljena z avdiovodnikoma sva si dodobra ogledala Žičko kartuzijo. Z eno besedo? Impresivno. Že to, kar je od nje ostalo, nakazuje, kako impozantno je bilo vse skupaj. Uroš je rekel, da je moralo biti zelo lepo živeti tam. Ampak dolgočasno. Meni ne bi bilo - imeli so knjižnico. Mislim, da je obema najbolj ostalo v spominu, da so kartuzijani skušali vzgojiti trinogega prašiča, saj niso smeli jesti štirinogih živali. Jedli so veliko rib. In bobre. Ne vem, očitno so bil takratni bobri drugačni od današnjih ...
Po kartuziji je sledil samo še grand finale, labirint, najboljši geocache do zdaj. Razlog, zaradi katerega sva sploh zašla v ta konec. Najboljše za konec, pravijo. In res je bilo tako. Ne bom pisala kaj dosti, pravzaprav sploh nič, saj v bistvu niti ne vem, kaj napisati - po eni strani ne vem, koliko bi bilo za ljudi, ki ne poznajo geocachinga sploh zanimivo, po drugi strani pa bi tistim, ki zadevo poznajo, lahko tudi pokvarila doživetje, če bi se lotili tega geocacha. Zato za konec samo tole:
Slovenske Konjice imajo tudi grad. Oziroma ruševine gradu. Vedno bolj ugotavljava, da smo imeli na Slovenskem res ogromno gradov. Za najdbo marsikaterega se lahko zahvaliva geocachingu (če pa ruševine niso eden najbolj privlačnih krajev za skrivanje geocachev, pa res ne vem, kaj je), vseeno pa bi do tega verjetno prišla tudi brez, saj kot čuvaj "bedi" nad Konjicami.
Razgled z vrha je krasen. Ruševine so krasne. Narava je krasna. In močna. Lahko preraste kamen. Zakaj pa ne bi drevo raslo z vrha zidu?
Kmalu sta se začela oglašati najina želodca in sklenila sva, da ju pred ogledom Žičke kartuzije napolniva v najstarejši gostilni na Slovenskem. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva dobro jedla v prijetnem minimalističnem ambientu. Takrat slučajno tudi z dokaj minimalistično izbiro, a ker nisva izbirčna, nama to ni predstavljalo nobene težave. (Še danes sanjam panakoto z domačim sladoledom.)
S polnima želodcema in opremljena z avdiovodnikoma sva si dodobra ogledala Žičko kartuzijo. Z eno besedo? Impresivno. Že to, kar je od nje ostalo, nakazuje, kako impozantno je bilo vse skupaj. Uroš je rekel, da je moralo biti zelo lepo živeti tam. Ampak dolgočasno. Meni ne bi bilo - imeli so knjižnico. Mislim, da je obema najbolj ostalo v spominu, da so kartuzijani skušali vzgojiti trinogega prašiča, saj niso smeli jesti štirinogih živali. Jedli so veliko rib. In bobre. Ne vem, očitno so bil takratni bobri drugačni od današnjih ...
Po kartuziji je sledil samo še grand finale, labirint, najboljši geocache do zdaj. Razlog, zaradi katerega sva sploh zašla v ta konec. Najboljše za konec, pravijo. In res je bilo tako. Ne bom pisala kaj dosti, pravzaprav sploh nič, saj v bistvu niti ne vem, kaj napisati - po eni strani ne vem, koliko bi bilo za ljudi, ki ne poznajo geocachinga sploh zanimivo, po drugi strani pa bi tistim, ki zadevo poznajo, lahko tudi pokvarila doživetje, če bi se lotili tega geocacha. Zato za konec samo tole:
Vidim, da si res uživala! Meni je všeč raziskovati naravo, sploh sedaj, ko vse zeleni in je narava toliko lepša. Se človek prav sproti in napolni z novo energijo.
OdgovoriIzbrišiJa, super je bilo, sploh ker že zelo dolgo nisva bila nikjer, vsaj ne takole "turistično" za cel dan. Ta močna zelena barva je pa itak nekaj najlepšega spomladi :)
Izbriši