nedelja, 24. april 2016

Po letošnji Ajdovščini me ni več groza trojk

Po dolgem času (zelo dolgem času) spet ena tekaška. Za začetek naj povem, da s tekom še vedno nimam čisto prijateljskega odnosa. Sicer ni več tistega obupavanja, kako se tega ne grem več, vseeno pa ne morem reči, da v teku blazno uživam. Se pa trudim, res se, letos kar pridno in pogosto. Tudi prijave na tekaške prireditve to potrjujejo - gozdni tek okoli Ajdovščine, nočni tek v Kranju, DM tek, legionar challenge, nočna 10ka, spogledujem se tudi s Triglavovim tekom.

In tek trojk. Kar se je za moje pojme začelo bolj kot hec, je preraslo v čisto resno idejo. Prijava je oddana, majčke že skoraj natisnjene, treningi bolj ali manj pridni. Če bi me še pred enim mesecem vprašali, če bi šla na tek trojk, bi vam verjetno namenila "a ste vi resni" pogled. Ker tek trojk je dolg 12,5 kilometra. Pustimo, da v življenju nisem v enem kosu nikoli pretekla niti polovico te razdalje. In gre čez Golovec. To pomeni okoli tri kilometre vzpona. Tek v hrib? Tega se jaz ne grem. Vsaj ne povsem prostovoljno. Sploh pa ne pogosto.

Prvič sem se šla to na DM teku pred tremi leti, po treh kvazitreningih, pri čemer sem na prvem zmogla v kosu preteči celih tristo metrov in skoraj izdihnila. Drugič, nekoliko "resneje", pred dvema letoma na gozdnem teku okoli Ajdovščine. Takrat sva z Ajdo mislili, da saj to ne bo nič takega, saj je samo 2,5 kilometra. Ja, res je bilo samo toliko, ampak je bilo precej klanca.


Pa sva se lani vseeno odločili, da nadgradiva na šestico. In skoraj umrli. Šest kilometrov, dobrih dvesto metrov višinske razlike. 66 minut. 


Ampak nama ni bilo dovolj. Ne, nisva podaljšali razdalje do 11, raje sva si zastavili za cilj, da izboljšava čas. Najraje pod eno uro. In nama je uspelo. Pa ne samo pod eno uro, ampak kar lepo pod eno uro. 56 minut. Deset minut bolje kot lani. 



Na koncu nisva bili na smrt utrujeni. Pravzaprav daleč od tega, počutili sva se prav super. Utrujeni, seveda, ampak zelo zadovoljni. In ponosni. Ker si res nisva mislili, da nama lahko uspe čas izboljšati za celih deset minut. Deset! 

In kaj ima vse to s tekom trojk? Še včeraj, pravzaprav še danes zjutraj, me je bilo teka trojk groza. Zaradi razdalje. Zaradi Golovca. Zdaj je bolje. Ker na teku trojk ni toliko višinske razlike. Ja, klanec je trikilometrski, ampak to pomeni, da je blažji. In če sem danes preživela dobrih dvesto metrov višinske razlike v šestih kilometrih, bom tudi Golovec. Navzdol in po ravnem bo pa že šlo, čeprav je razdalja precej konkretna. Saj nikjer ne piše, da moraš ves čas teči.

Seveda bom na koncu crknjena, o tem sploh ne dvomim. A vseeno ne bom že začela teči z mislijo na to, kaj bo na koncu. 

4 komentarji:

  1. Čestitam! Sploh nisem vedela, da je tek okoli Ajdovščine in glede na sliko o višinski razliki zgleda res ubitačno :) si bila pa zelo blizu mojih koncev, namreč do Ajdovščine imam cca 25 minut vožnje. Če bi vedela, da boš v bližini, bi prišla navijat :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe, ni to primorska Ajdovščina ;) Pri Dolu pri Ljubljani je en hribček, ki se mu reče Ajdovščina in po njegovih gozdovih tečeš :) Je pa kar konkreten zalogaj ja, ampak je lušten tek, pa tako pozitivno vzdušje.

      Izbriši
    2. Upsi.. moja napaka :) to ti pa verjamem, zgleda kar huda in verjetno ko prideš na cilj je prav super občutek.

      Izbriši
  2. O bravo, vsaka čast za tak izziv in verjamem, da so občutki bombastični :)

    OdgovoriIzbriši