"Pečat, da sem bil živ, ta svet naj nosi, naj ne utone v večnosti z menoj"

[naslovni citat je iz Fausta]

Leto 2016 je spet vzelo. Spet prezgodaj. Novica o smrti Tomaža Pandurja me je zadela en semafor pred službo in kot vkopana sem obstala na mestu. Pa saj še ni bil star! Tako poln življenjske energije, tako poln idej in entuziazma. In ga ni več. 

Vir

Za Slovenijo je bil prevelik, bolj so ga znali ceniti v tujini. Sicer sem videla samo eno njegovo predstavo, a ta me je navdušila. Bila je drugačna. Drzna. Temačna. Taka, kakršen je deloval tudi on. Dokler se ni nasmehnil in začel govoriti o gledališču - takrat je bil tako zelo topel, navihano nasmejan kot otrok, ki je v roke dobil liziko.

Vir

Gledališče je bilo njegova strast. In strast je bila po njegovih besedah njegova najznačilnejša lastnost. Odšel je v svoji strasti. Ostaja lep spomin in grenka misel na to, kaj vse bi še lahko ustvaril.