sobota, 21. julij 2012

Prijatelja

Intouchables. Must see. Resno. Francozi pač znajo. Že dolgo nisem videla tako lepega filma. Ja, lepega. Polna skleda smeha in življenjskosti. Kemija med glavnima igralcema je res neverjetna. 




petek, 20. julij 2012

Biti poštar

Ne maram, če hočejo ljudje preko mene reševat konflikte, ki se mene ne tičejo. Nisem poštar, da bi prenašala sporočila ene strani drugi in kontra. Če se pa kdaj odločim, da se začnem ukvarjati s poštnimi storitvami, jih bom pa tudi zaračunala. Ne grem se tega. Res ne.

sreda, 18. julij 2012

Random fact o meni št. 7

Za določene stvari imam grozno slab spomin. Tako si nikakor ne morem zapomniti, komu sem povedala kakšno stvar (in kdaj). Pa tu sploh ne gre za kakšne skrivnosti, ampak za povsem vsakdanje stvari. Na primer, da grem na ta in ta koncert, da sem srečala tega in tega človeka, da mi je ta in ta povedal to in to ... Zato ni prav nobena redkost, da hočem istemu človeku trikrat povedati isto stvar. In prav tako ni nobena redkost, da sem sveto prepričana, da sem nekomu nekaj povedala, in se čudim, zakaj ta oseba tega ne ve.

Da se mi to dogaja, sem ljudem že večkrat povedala, pa se nekateri vsakič znova čudijo, ko jim spet govorim isto stvar ali jim dopovedujem, da sem jim pa nekaj seveda povedala.

ponedeljek, 16. julij 2012

Prekletstvo premajhnih hlač ali That's not what I meant

Nekaj let nazaj sem zaradi takšnih in drugačnih razlogov izgubila nekaj kil. Nekaj preveč. Ne, nisem imela nobene motnje prehranjevanja in nisem bila okostnjak. V tisti novi koži se nisem počutila dobro, imela sem občutek, da sem shirana in na živce mi je šlo, da so mi bile vse hlače čez rit precej prevelike. Kot da bi v njih potrebovala še prostor za plenico ali nekaj ... Pa sem si rekla, da to pa tako ne gre, ni kul, če se ne počutim dobro v svojem telesu, moram dobit kile nazaj

In sem jih dobila. Pa še kakšno dodatno. Kakšno preveč. Ne, ne mislim, da sem debela, ne me narobe razumet. Ampak enostavno se v svoji koži spet ne počutim dobro. Aja, pa doživljam kronično pomanjkanje hlač, ki bi mi bile prav, kar me še dodatno frustrira. Sploh zato, ker v najini (premajhni) omari kraljujeta dva kupa mojih hlač. Od tega je uporabnih manj kot polovica. Tako imam dve vrsti hlač: a) tiste, ki jih lahko nosim; b) tiste, za katere si želim, da bi jih lahko nosila oz. jih bom nekoč lahko spet nosila. Sprva je bil kup a) višji od kupa b), potem sem pa vsakič znova ugotovila, da se je kup b) povišal še za ene hlače ... In vmes sem še ene hlače zabrisala stran, ker sem res izgubila prav vsako upanje, da se bom lahko še kdaj stlačila v njih. Big dislike. In to RES ni tisto, kar sem imela takrat pred leti v mislih ...

nedelja, 15. julij 2012

Come undone before the rain

What is happening to me?
Crazy, some'd say
Where is my friend when I need you most?
Gone away

Včerajšnji koncert v eni besedi? UAU!

Pričakovala sem dober koncert. Itak, drugače ne bi kupila karte. Dobila pa sem še veliko več kot samo to. Fantje so naredili res hud šov in pridno stopnjevali koncert od začetka do konca. Za svoja leta imajo res še ogromno energije in njihovo petje v živo je super. Če bodo imeli še kdaj kakšen koncert v bližini (pa s tem ne mislim jutrišnjega v Veroni, npr.), sva se z Mašo odločili, da greva definitivno spet, ker je za nama res enkratno doživetje. 

In seveda se mi že cel dan na računalniki vrtijo njihovi komadi, glava pa je še polna včerajšnjih vtisov.

For all I carry, are murdered secrets
The price of my blue-eyed weakness
And so we travel, and we unravel
Towards the place where all loose ends go

Stari sluzasti prdci

Včasih ima mlada punca od starih sluzastih prdcev, ki ji vneto razlagajo o zaski s klobaso in o tem, da so "srečno poročeni" (ona srečna, on poročen), tudi kakšno korist. Na primer, da gre lahko prva na VIP tribuno koncerta Duran Duran in si izbere najboljši sedež. 

(Več o koncertu pa jutri oz. po eni dozi spanja.)

sobota, 14. julij 2012

Kako se držati lastnih nasvetov?

Saj veste ... človek je v težavah, na svoj(e) problem(e) gleda kot fijakarski konj s plašnicami čez oči, ti pa mu poskušaš situacijo predstaviti še z drugega zornega kota in ga prepričati, da bo naslednji dan, ko bo zadeva prespana, bolje. Skušaš mu dopovedati, da ne bo prav nič drugače, če se bo jezil, samo še bolj bo brez energije in še bolj nemočnega se bo počutil. 

In potem se situacija obrne. Človek v težavah postaneš ti. In vloge se zamenjajo. In te iste nasvete in prepričevanja poslušaš sam. In veš, da ima človek na drugi strani prav, veš, da mi mu v enaki situaciji povedal identične besede, kot jih on govori tebi. Upoštevaš jih pa ne ...

Nisem še našla recepta, kako se držati lastnih nasvetov. Če ga kdo najde ali ga celo že ima - please, share.

petek, 13. julij 2012

Srečno, Bedanc!

"Sibeliusov Valse triste mi je, kadar koli sem ga poslušal, budil podobne občutke kot Prešernovi stihi o prijazni smrti, ki človeka popelje "tja, kamor moč preganjavcev ne seže". Pa Gradnikov Eros Tanatos. Smrt, ki je najskrivnostnejša ljubezen. Pri Mišku Kranjcu sem bral o stricu, ki se je nenadoma na postelji obrnil k zidu in so vsi vedeli, da bo umrl. Kako lepo! Obrnil se je starec v zid, potem pa odplaval v neznano. Takšne in podobne vrstice so mi približale smrt. Našel sem v njej tolažbo. Postala mi je lepa." [P. Bibič]

Hvala za Bedanca, ob njem sem rasla gor.


torek, 10. julij 2012

Babje čvekarije nekoč in danes

Vem, naslov se bere, kot da sem grumpy old lady, ki nima več svojih zob, se trudi skriti svoje sive lase, potrebuje palčko, na katero se opira, da lažje hodi, in se pizdaka nad današnjo mladino, ki nima več nobenih manir. No, resnica je daleč od tega. V bistvu je nekoč od danes oddaljen le tam nekje pet, šest let. Ampak razlika je vseeno velika.

Na začetku faksa so bile vsakodnevne babje kave. Ja, včasih je bil zraven še kakšen predstavnik moškega spola, včasih ni bila kava, ampak tarok, ampak to konec koncev zdaj ni prav nič važno. Debate so bile takšne in drugačne, so se pa nekako vrtele okrog enakih stvari - faks, učenje za izpite, zaljubljenost in podobne traparije, ki so se nam takrat seveda zdele blazno pomembne. Kaj je mislil, ko je napisal to in to,  kaj točno je treba preštudirat za ta in ta izpit in kakšna je prfoksa, zakaj mi je všeč sošolec, če pa imam fanta, ki ga imam rada, and so on and so on.

Štiri letnike ter absolventa in pol (plus neimenovan čas, ki teče tudi zdaj) kasneje je slika drugačna. Kot prvo kave niso več na dnevnem redu. Uspe nam le še sem in tja, ker se naše življenje ne vrti več okrog faksa, da bi se naše poti ves čas križale. Imamo službo, vsaka svoje življenje in občasno se naše poti križajo. Pa se začne pogovor ... Najprej seveda poroka, kako daleč sva, kaj imava zrihtano, kaj je še za zrihtat. Pa debate o tem, kako težko je dobiti službo in kako nizko smo se pravzaprav pripravljeni spustiti. Pa koliko računati za lekturo, sploh koliko računati kolegom. Pa skupno življenje. Je fajn, ni fajn? (Ja, je, seveda.) Kako rade likamo in kako ne maramo pomivat posode. Pa kako so se določeni ljudje skozi vsa ta leta spremenili. Pa kako v bistvu res veš, da je to to.

Šest let ni dolga doba. Ali pa je. Kako zelo smo se v teh šestih letih spremenile? Veliko in hkrati malo. Ja, veliko bolj odrasle smo kot takrat, ampak še vedno se znamo hihitat zaradi bedarij. Tema pogovorov je povsem drugačna, ampak saj tako je prav. 

Takole se naučiš te kave ceniti toliko bolj. V bistvu vsakič znova ugotoviš, koliko ti določeni ljudje pomenijo, pa čeprav nisi z njimi v stiku vsak dan, ampak le sem in tja. Želim si več takih kav. In prav zanima me, kaj se bomo na njih pogovarjale čez pet, šest let, ko bo danes postal nekoč.