torek, 08. marec 2016

#nostalgiranje

Letos gre nekaj žensk, ki so mi blizu, na okroglo. Kar malo čudno mi je napisati ženske - vsake toliko časa ugotavljam, da se mi zdi, kot da sem še vedno stara kakšnih 23 let, ne pa da bom šla naslednje leto na okroglo tudi jaz. Kar bi pomenilo, da gredo tudi tele moje babe šele na 25. Dekleta torej.

Ampak dovolj tavanja proč od teme. Ena od teh mojih žensk (sploh ob današnjem dnevu se "spodobi", da jih imenujem tako) si je zaželela, še preden obrne obe številki, po otroških in mladostnih poteh in tako smo jo v soboto mahnile na vobalo. V veter in sivino, ko tudi morje ni tiste lepe modre barve, ampak prav tako potegne na sivo. V mir, saj ljudje množično migrirajo na obalo, kadar je sonce, šajba, pičijo v Portorož in na instagramu objavljajo selfije iz Cacaota. (Pa ne mislim s tem nič slabega.)

Nam je bilo tokrat bolj všeč tako. Bolj intimno, kar se za tako priložnost pravzaprav spodobi. 




Sprehajale smo se po obali, ki smo si jo tokrat delile samo z mrtvimi sipami, lupinami - celimi ali polomljenimi - školjk in ostanki kakšne rakovice. In z vetrom, tega je bilo v prepišnih legah za odvoz. Zavijal nam je okoli ušes in me smo morale govoriti malo bolj naglas kot sicer. Smo pa tudi veliko molčale in strmele v širne daljave, tja nekam proti črti, kjer se stikata morje in nebo.




Sama do obale sicer ne gojim nobenih nostalgičnih čustev in vedno so mi bile gore bližje kot morje, a vseeno ima zame v takih ne ravno klasičnih dneh za izlet na obalo in daleč od vrhunca sezone svoj čar. Ko stojiš na obali in v tišini gledaš v morje, slišiš pa samo veter, ki ti mrši lase, in valove, ki se zaganjajo v obalo, se zaveš, kako si pravzaprav majhen. Kaplja v morje. Še to ne. 





Lepo je bilo. Petra, hvala za povabilo, prijetno mi je bilo deliti te trenutke s tabo. Videti, kje si živela kot pupa, kam si hodila v šolo in kje ste s prijatelji hengali. Pa vse najboljše!



Ni komentarjev:

Objavite komentar