Ko se tek sprevrže v več kot samo tek ali Kako nekomu polepšati dan

Danes proti večeru sem se spravila teč. Nisem tekla že od četrtka in je bilo prav super. Sicer ni šlo v enem šusu tako daleč kot zadnjič, ampak točno vem, zakaj - ker sem se na začetku preveč zagnala. Ko sem tekla še zadnjo tretjino poti, sem tekla mimo ene kmetije, kjer se je gospa, po moje stara nekaj čez 80, že vsa zgrbana, mučila s štihanjem vrta. Pa sem pomislila uboga reva, kako se muči, mogoče bi ji lahko pomagala, ampak sem tekla mimo. 

Pretekla nekje 100 metrov, se obrnila, šla nazaj in prestrašeno vprašala, če ji lahko kako pomagam. Prestrašeno zato, ker pač nisem vedela, kakšna bo njena reakcija. Malo debelo me je pogledala in najprej niti ni vedela, kaj naj reče. Potem me je vprašala, če bom mar znala. Pa sem rekla, da se bom potrudila. Pa me je še malo debelo pogledala in rekla, da se bom umazala. Se pa bom, superge so itak samo za ven, pralni stroj imamo pa tudi doma. Pa je še malo debelo pogledala, mi dala v roke vile in mi razložila, kako se to dela. In tako sem štihala (po zelo dolgem času, čeprav se meni zdi, da prvič, ampak mami pravi, da sem včasih to znala, torej sklepam, da sem že). In mi je šlo kar dobro. 

Tako sem nekaj časa štihala, se malo pogovarjala z gospo, razložila mi je, kje ima kaj žlahto, kje so njeni sinovi in druge stvari, o katerih stare gospe rade govorijo. Potem je pa gospa ugotovila, da je ura že toliko, da se bo morala preobuti in iti v štalo, se mi parkrat najlepše zahvalila, mi dala kozarec soka in pol štamperla brinjevca za zdravje, potem sva se poslovili. Ona je šla v štalo, jaz pa sem odtekla še zadnji del poti do doma. Z nasmehom na obrazu, ker sem vedela, da sem nekomu polepšala dan.