Šibka točka: time management

Če ne gre, pač ne gre. Vedno vem, do kdaj moram naredit vse, kar nameravam naredit, ampak enkrat se posreči, drugič spet ne. Pa si v glavi razporejam čas, kdaj približno bi kaj, pa se ta čas pogosto zamakne iz takšnih ali drugačnih razlogov. In ko se tak čas zamakne, nastane problem. Tako mi kar naenkrat ostane za naredit še nekaj stvari, časa za vse pa nikakor ni dovolj. Včasih to niti ni taka panika, ker je kakšna od stvari take narave, da ni nujno narejena takoj oziroma pred iztekom časa, ki ga imaš v danem trenutku na voljo. Npr. če je ena od stvari zlaganje perila - to lahko tudi počaka, da pridem domov ali da ga zloži mož (kar je na moje veliko veselje tudi naredil). Večji problem pa nastane, ko imaš do odhoda v službo samo še dobre pol ure časa, si pa ravno dobro izpod tuša, kar pomeni, da so tvoji lasje tako mokri, da od njih še kaplja, kosilo pa tudi še ni blizu štedilnika, kaj šele mize. Od doma pač ne moreš z mokrimi lasmi, ker ni poletje in zunaj par deset stopinj nad ničlo, fajn je pa pojest tudi nekaj toplega pred popoldnevom v službi. Torej ni dovolj, da v te dobre pol ure samo nekaj skuhaš, treba je še pojest (po možnosti seveda ne samo zmetat vase).

In tako pride do scenarija, da medtem ko si sušim lase, kuham in mešam makarone iz vrečke (ali kuham in mešam makarone iz vrečke, medtem ko si sušim lase?) in s tem, ko jih pojem, izničim tiste pol ure ubijajoče telovadbe, ki sem si jo privoščila prej in je bila razlog, da sem sploh morala umiti lase, ker me je totalno ubila in sem se zašvicala fuŁ (več o tem mogoče naslednjič). No, na koncu mi je dejansko vse to uspelo, celo brez da bi morala makarone iz vrečke zmetat vase, čeprav bi bilo mogoče bolje, da bi jih pometala v smeti, ker niso ravno slovarski primer tistega, čemur rečemo zdrava hrana. Jebiga, you can't have it all.