Ja, rada imam ples. Ampak naslov ni le odraz tega. Že nekaj časa nazaj sem napisala pesem z naslovom Plesna dvorana. To se sliši precej ... hmmmmm ... recimo romantično. Prijetno. Živahno. Živo. Tudi hrupno. Nikakor pa ne mračno in krvavo. In ravno o takšni nikakor-pa-ne plesni dvorani govori moja pesem. Verjetno se spodobi, da jo objavim. Ampak z njo zgodbe še ni konec ...
V tihi napetosti
mračne plesne dvorane
tvoja roka kot oklep
ovita okrog mojega boka.
Črna svilena kravata
kot veriga tesno zavezana
okrog mojih oči.
Tiha glasba argentinskega tanga
kot glasen odmev
bobni v praznini srca.
Odločni plesni koraki
kot nepremagljiva teža
diktirajo zadnje trenutke življenja.
Neskončna, prazna plesna dvorana,
napolnjena z jasnim zvokom
poslednjih plesnih korakov.
Idilična smrt
na vrhuncu najljubšega plesa,
pod taktirko ljubljene osebe
v krvavi plesni dvorani za dva.
Kot sem rekla, zgodba tu še ni končana. Tudi pesem ni kar padla z neba. Zadnje čase pač ne padajo. Že skoaj eno leto nisem napisala nobene pesmi. Kriza. Ampak to ni tema tega zapisa in se bom raje ustavila, preden povsem zaidem. Ja, pesem ni kar padla z neba. Navdihnila jo je knjiga z naslovom, kdo bi si mislil, Plesna dvorana. Glede na to, da je bila navdih za pesem, ne bi bilo logično, da bi bila to dvorana v živahnem pomenu besede. V bistvu zgodba sploh nima nobene zveze s plesno dvorano v pravem pomenu te besedne zveze. V knjigi je kot plesna dvorana poimenovana soba v zaporu, v kateri na smrt obsojeni zaporniki čakajo izvršitev kazni. Zelo dobra, a (vsaj tako se mi zdi) precej neznana knjiga.
Toda kljub svoji zapuščenosti poskrbi pokopališče za miren zadnji počitek. Miren, razen ponoči, ko zaveje vetrič. Tedaj zašepetajo visoki borovci v sočutju in prek jetnišniškega zidu prinaša mehak, otožen zvok. Globok, tožeč, neblagozvočen ritem - rekviem PLESNE DVORANE.
In še vprašanje za konec: Kako se pogodiš s kobro?
Ni komentarjev:
Objavite komentar