Deževno nedeljsko popoldne. Idealno, da se zabubiš pod deko s čajem v eni roki in knjigo v drugi. Ali pa ... Se odpraviš na razstavo mačk. To sva poleg kopice drugih ljudi storila tudi midva z Urošem. Plačaš pet evrov in pred tabo se odpre telovadnica, polna mačjih kletk in obiskovalcev. Veliko pasem mačk, vsekakor pa nekaterih pasem bistveno več kot drugih. Tako so prevladovali ogromni maine kooni, norveške gozdne mačke, svete birmanke in nama najljubše ragdollke. Cviljenja z moje strani seveda ni manjkalo. Splačalo se je it pogledat. Videla sem res ogromno lepih mačk in se še utrdila v prepričanju, da hočem ragdollko.
Seveda sem naredila precej fotk. In ne s flešem tako kot nekateri. In nisem hotela na vsak način pritegniti pozornosti mačk (ki so povečini spale in se jim je fučkalo za šunder in dogajanje okrog njih) kot nekateri. In nisem ljudi porivala na vse strani, da bi čim prej videla naslednjo mačko. Nekateri so vse to počeli in takim bi najraje povedala par krepkih. Pa nisem.
Povedala sem dovolj. Naj zdaj govorijo slike:
 |
| Tale mali je bil tolk cortkan, da bi ga kar odnesla s sabo domov. |
 |
| Takega bova imela tudi midva :) |
O, kok kul, Tamara! Meni je žal, da nisem šla na razstavo, sem nareč tud mačji manijak ;)
OdgovoriIzbriši