torek, 30. november 2010

Otroški strahovi

Verjetno smo se prav vsi česa bali, ko smo bili majhni. Vsaj teme, če že drugega ne. Sama sem imela en še posebej velik strah, pa sploh ne vem zakaj. Bala sem se namreč, da bom čez noč oslepela. Zakaj? Nimam pojma. Ne spomnim se namreč, da bi takrat poznala kakega človeka, ki bi v tistem času oslepel. Pravzaprav mislim, da sploh nisem poznala nobenega slepega človeka, zato je ta strah še toliko manj razumljiv.

Spomnim se, kako sem zvečer, ko sem ležala v postelji pred spanjem, preverjala, če mi vid še vedno dobro služi. Vsake toliko časa sem odprla oči, da sem preverila, če še vedno vidim. In tudi zjutraj sem kar se da hitro odprla oči in se vedno zbudila pomirjena.

Ko se danes spomnim na to, še vedno ne razumem. Nikakor ne morem razumeti, iz kje je ta strah izviral. Zakaj se je sploh pojavil. In zakaj je potem kar čez noč izginil.

nedelja, 28. november 2010

Kdor išče, ta najde?

Tako pravijo in to so nam večinoma vsem starši že od malega pumpali v glavo. Pa res najde samo tisti, ki išče? V mojem priemru je odgovor jasen: NE. Bila sem srečno samska. Res srečno. Da bi se ukvarjala še s tem, da iščem fanta? Hvala lepa. Pa se je vseeno pojavil v mojem življenju. Oziroma jaz v njegovem. Oziroma sva se pojavila v življenju drug drugega. Skriti nameni? Mogoče z njegove strani, z moje ne.

In kako se je začelo? Čista zafrkancija. Nedolžno povabilo na grad, pa hudomušen ja in presenečen odziv. Pa sprehod, dekica, smeh, sončni zahod  in prvi poljub. In že več kot eno leto čiste sreče. Brez kakršnega koli iskanja.

sobota, 27. november 2010

Na začetku ...

... je kup idej. 20 vpisov bi lahko napisala. Pa ne bom. Ne tako na hitro. Ker če bom zdaj napisala vseh 20, jih bo zmanjkalo, ni pa nujno, da bodo takoj prišle nove ideje. Sploh ker sem trenutno v neki ustvarjalni črni luknji. In te črne luknje ne bi bilo, če bi ideje bile. Zato bom teh 20 idej pisala postopoma. In upam, da v času, ko bo teh 20 zmanjkovalo, pride še kakšna nova. V nasprotnem primeru bo vse skupaj namreč zamrlo. Tega pa nočem.

Že od malih nog namreč poslušam, da se za stvar navdušim, sem nad njo navdušena dva tedna, nato pa me to navdušenje mine in na vse skupaj pozabim. Zato nisem nikoli igrala kitare. Pa imam še zdaj željo, da bi jo znala. 
In tudi ta blog bo trajal več kot dva tedna!

petek, 26. november 2010

Obožujem ples

Že od nekdaj. Ko gledam plesne filme, se vedno zalotim, da bi najraje vstala in se prepustila ritmom glasbe. Koža se mi ježi, ko gledam kak dober tango in takrat si zaželim, da bi tudi sama znala plesati tako dobro kot profesionalni plesalci. Ko bo dovolj časa in ko bodo finance to omogočale, se bom vpisala v plesni tečaj. Res bi rada znala dobro plesati. Spomnim se, kako sem, ko sem bila mlajša rada opazovala starša pri plesu. Res sta bila paša za oči in v glavo sem si vcepila, da bom sama znala plesati vsaj tako dobro, če ne še bolje.

Na tem mestu in v tem trenutku si obljubljam, da bom to dosegla. Po ogledu tega pa še bolj!