To sem si rekla že včeraj, pa iz tega - očitno - ni bilo nič. In tudi danes bolj kot kaj drugega pridno buljim v bel prazen prostor in se sprašujem, kaj naj napišem. Začela sem nekje pred uro in pol, še sama doma, z ogromno skodelico vročega čaja pred sabo. Zdaj že dobre pol ure nisem več sama doma, čaj že zdavnaj ni več vroč in ga je samo še za nekaj požirkov. Napredovala sem pa za celih teh nekaj vrstic. Ni veliko, nekaj pa je.
V zadnjih dneh se ne dogaja kaj dosti, pravega navdiha za pisanje pa ni bilo. Nekaj idej se mi sicer svaljka po glavi, ampak nobena še ni toliko dozorela, da bi se iz nje lahko izoblikoval cel zapis. Ampak včasih se je v pisanje treba tudi prisiliti.
Ja, prva misel ob tem je diploma. Kolikokrat bi se že lahko prisilila, pa se na koncu nisem. Se je pa vseeno končno začelo nekoliko premikati tudi v tej smeri. Zavedanje, da enkrat bo pač treba napisat to diplomo in da je bolje prej kot slej, je vedno močnejše in mi ne pusti več tako zelo, da bi ga odrinila na stran. Premiki sicer še niso ne vem kako ogromni, ampak so. Počasi se sicer res daleč pride, ampak nekako se ogrevam za idejo, da bi bilo bolje daleč priti nekoliko hitreje. Je pa začetek. Tudi to je nekaj. Zdaj si samo ne smem pustiti, da spet padem ven.
Sicer pa je urejanje doma še vedno zabavno in vedno iščem nove ideje, kaj bi še lahko. In tako spet letava po raznih bauhausih, baumaxih, obijih in podobnih trgovinah. Pa tudi če iščeva samo omarico za čistila, slučajno pa najdeva še rešitev, da nama knjige ne letijo več s polic po stopnicah, da cela bajta skoči v luft in se že pripravlja, da bo grdo gledala mačka, ker spet "pospravlja".
In zdaj mi je zmanjkalo materiala ... Mogoče jutri kaj več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar