Zamujanje

Že v zapisu Obožujem/ne prenesem sem zapisala, da ne prenesem zamujanja. O tej temi sem se nekoč že tudi na dolgo in široko razpisala (natančneje 4 leta nazaj), pa to še vedno drži. Oboje. To, da ne prenesem zamujanja, in to, da ljudje še vedno zamujajo. Žalostno. Sploh slednje ... Zapis izpred štirih let je spodaj.

Nagnjenost k zamujanju je stvar, ki je ne prenašam dobro. Ne le, da je ne prenašam dobro, celo sovražim jo. Ljudi, ki me kar naprej puščajo čakati, bi najraje izbrisala iz obličja Zemlje. Ampak to bi na žalost pomenilo, da bi ostala brez večine prijateljev. Ne trdim, da to delajo zanalašč, na živce mi gre pa vseeno. Bi jim najraje kupila uro, ampak vem, da bi bilo to povsem nesmiselno, saj se stvari ne bi spremenile. Mogoče si to dovolijo, ker vejo, da jih bom itak počakala, ko bodo prišli pa bom kljub dolgotrajnem čakanju še vedno mirna, le moj pogled ne bo tako nasmejan. Ampak tudi meni bo enkrat prekipelo. Enkrat preprosto ne bom čakala. Odšla bom in vseeno mi bo, če me bodo drugi zato grdo gledali. S tem čakanjem izgubim ogromno časa, ki je pri tem hitrem tempu življenja še kako dragocen. 

"Saj je samo pet minut," bi rekel kdo. Ja, samo pet jih je. Ampak dvakrat, trikrat na teden je to že 15 minut. Še vedno se ne zdi veliko, ne. Na mesec to nanese eno uro in v enem letu številka naraste na 12 ur. Še vedno ni veliko. V dveh letih izgubim en dan, v 20 letih je to 10 dni. To je pa že en konkreten dopust. Torej bom zaradi vsega tega čakanja, ob predpostavki, da bom živela 60 let, prikrajšana za tri konkretne dopuste. To pa že je nekaj, kaj? Če pa poudarimo še dejstvo, da moja čakanja večinoma presegajo pet minut in lahko dosežejo minutažo tudi tam nekje do pol ure in še več, se številka še drastično poveča in še več dopustov gre v franže. Ja, za veliko dopustov sem prikrajšana. Pa da ne bomo samo o dopustih. Pretvorimo jih še v kaj drugega. Lahko govorimo o minutah/urah/dneh učenja, poslušanja glasbe, uživanja v naravi, seksanja, pisanja pesmi, klepeta s prijateljicami, visenja na računalniku, nakupovanja, smejanja, obiska gledaliških predstav, branja pesmi, spanja, lenarjenja, sanjarjenja, igranja taroka, pogovarjanja z mami, plavanja, kuhanja, kolesarjenja, pohajkovanja po neznanem, telefonskih pogovorov, razmišljanja o sami sebi/življenju/ljubezni/prebranih knjigah, pisanja dnevnika, gledanja televizije, pasenja oči na simpatičnih fantih, pa še v nedogled bi lahko naštevala. Ja, za vse to sem prikrajšana zaradi zamujanja. Kar zgražajte se. Ne bom upala, da bi se nad tem kdo zamislil in svoje zamujanje mogoče zreduciral na minimum. Vem, da s tem ne bom ničesar dosegla, da bom še vedno jaz tista, ki bo čakala druge. Se pa počutim bolje, ker sem to dala iz sebe. Kdo bi si mislil, kaj vse lahko človek napiše medtem ko čaka (op. p. zapis je prvotno zapisan na papirju). Ampak mojega čakanja še vedno ni konec-grem čakat naprej. 

P.S.: Počasi bom svoje čakanje začela zaračunavat. Najmanj 0,5 EUR na minuto. Najraje bi tarifo dvignila na 5 EUR, pa se bojim, da bi nekateri prehitro bankrotirali, poleg tega pa bo užitek pri obiranju še večji. Kar odprite denarnice, obrala vas bom!