četrtek, 11. februar 2016

Zima zima bela, vrh gore sedela ...

Na žalost letos res samo tam in še to samo zadnjih nekaj dni ...

Februar se bo kmalu začel prevešati v drugo polovico, kmalu bo marec in pomlad. Marsikdo o njej že zdaj sanja, saj da gre zima h koncu. Jaz pa si ob vsem tem mislim - kakšna pomlad neki, najprej mora biti še zima! Že mogoče, da je 11. februarja pač zima, pa če je zunaj -5 ali +17 stopinj, kot je 27. julija pač poletje, pa če je zunaj 30 ali 12 stopinj. Ampak to ni prava zima. Kadar je prava zima, je mraz. In sneg. Če že ne sredi Ljubljane, pa vsaj že na Šmarni gori. Dobro, ali pa na Polhograjski Grmadi. 

Da imam rada, da so letni časi letni časi, že vemo. Seveda preklinjam, ko me pozimi pri vlažnih ljubljanskih minus petih zebe kot cucka, in seveda preklinjam, ko moja gorenjska duša, ki se najbolje počuti do petindvajset plusa, trpi ob več kot tridesetih in ob povsem nepremičnem zraku. Ampak to pride zraven. Enako kot pride zraven jesenska megla, ko včasih vsa depresivna zrem skozi okno in na instagramu gledam, kako se ljudje sončijo pri Roblekovem domu na Begunjščici in objavljajo kičaste fotografije (v tem ni mišljeno nič slabega!), jaz pa jih v mislih zmerjam z nesramneži.

Pravzaprav ne bentim edino pomladi. Mogoče samo tisti teden, ko se prestavi ura in mi poruši bioritem. Pa je kljub temu pomlad moj "šele" tretji najljubši letni čas. Če se jih že potrudim razvrstiti po priljubljenosti.

V tej sezoni sem imela občutek, da je res zima, tista prava, s snegom in mrazom, točno enkrat. V soboto, ko sva se z mami odpravili do bivaka pod Špikom. Za pokušino samo ena fotka, za kaj več besed in fotografij pa v prihodnjih dneh malo pokukajte še k Tamcku v hribih.


Ni komentarjev:

Objavite komentar