Do letošnjega leta je bil planiški konec tedna v moji glavi zapisan kot najbolj pijanski konec tedna. Nazadnje, ko sem polete spremljala v živo, sem jih dobila po glavi z zastavo (pijanim ljudem bi morali prepovedati nošenje zastav). Takrat sem resnično podvomila o tem, da bom imela še kdaj željo polete spremljati v živo. Svoje je dodalo še delo v gostinstvu. Rada sem kelnarila, resnično, ampak planiški konec tedna je bil vedno stresen. Saj veste, kako zelo težko je pijanemu človeku karkoli dopovedati? No, če imaš pijanih ljudi poln lokal, je to še toliko težje ...
Zadnja leta sem se tako Planici v tem času na daleč izogibala (beri: ostala sem doma in špilala kavčarja). Pa so vse tiste zamere nekako izpuhtele in me je malo prijelo, da bi šla pa polete spet pogledat v živo. Uroš ni kazal ravno velikega navdušenja (oziroma sploh nikakršnega), da bi šel z mano, zato sem se obrnila na mami in bili sva ekspresno hitro zmenjeni.
Včeraj sem se tako v Ljubljani vkrcala na avtobus in jo mahnila proti Gorenjski. Ekipno tekmo sva pogledali ob jutranji kavi, zraven navijali in se smejali. Imeli nisva prav nobenega načrta, da bi kam šli - pa sva si, ko sva popoldne pogledovali skozi okno proti soncu, premislili. Šli sva na daljši sprehod ob Savi, da sva se malo prezračili in se odklopili. In namesto ob jumbi čvekali med hojo.
.jpg)
.jpg)
Danes pa je šlo zares. Ob osmih sva bili že v Planici, zasedli sva strateško super mesto in se odločili, da se z njega ne premakneva. Pred tem sem srečala še dve sošolki in prav prijetno je bilo z vsako malo poklepetati.
Tokrat sem Planico doživljala povsem drugače kot do zdaj. Prepustila sem se vzdušju in v njem uživala. Pogled na morje (večinoma) slovenskih zastav, ki vihrajo v zraku, je čaroben. Da ti je kar toplo pri srcu in se ti naježi koža.
Bili sva dobri navijačici. Veliko sva ploskali, vpili, se veselili vsakega dobrega skoka in pri vsakem poletu, daljšem od 213,5 m, ob glasbeni podlagi prepevali "Planica, Planica, snežena kraljica". In seveda veselo vriskali ob ponovni slovenski dvojni zmagi. Bilo je res lepo in zelo sem vesela, da sem šla. Če bo le šlo, grem naslednje leto spet.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Čisto za konec pa še stvar, mimo katere (žal) ne morem. Žalosti in jezi me, da smo sposobni slovenskega (!!!) športnika, ki zmaga, tako raztrgati in pribijati na križ, kot se dogaja tokrat. Grdo je. In ni prav.
predstavljaj si, da bi namesto tepeša in prevca bila dva avstrijca ali pa dva nemca, kakšen bi bil rezultat tekme? mogoče so res kritike pretirane, ampak človek se je veselil, kot da je zadel na lotu, med tem ko je cela slovenija obnemela in niti včeraj niti danes ni rekel niti namignil na to, da mu je žal, da je njegov MOŠTVENI KOLEGA izgubil veliki kristalni globus. saj ne pravim, da naj ne bi šel na zmago, valda gre za individualni šport, ampak da nisi niti tolk človeka, da bi eno pametno, človeško izjavo dal po tekmi, to pa je neverjetno. prevec je proti njemu vsaj dober človek in športnik.
OdgovoriIzbrišivčeraj, ko je anna premagala tino, je dala takšno izjavo za kamero, napisala na fb in twitter, da se mi je kljub temu, da mi je drugače najbolj antipatična smučarka, priljubila. pri nas pa dobiš občutek, da niti slovenec slovencu ne privošči. ampak taki smo tud kot narod, tako da nič čudnega...
Seveda se je veselil, saj je zmagal. Pred domačimi navijači. Z osebnim rekordom. In res se mi zdi grdo, da mu hočejo vzeti pravico do veselja. Katerakoli druga tekma bi bila to, bi se pa tolkli po prsih, češ, lejte kako imamo dobre letalce. Zdaj pa kar naenkrat ni čisto nič vredno to, da so naši v Planici dvakrat dosegli dvojno zmago in še pometli z vsemi ostalimi na ekipni tekmi. Ne, govori se samo o tem, da je Tepeš zajebal Prevca ... Verjamem, da mu ni vseeno, da je Prevc ostal brez globusa, ampak ni mu ga pa vzel on. Konec koncev je bil Pero zadnji na rampi ...
Izbriši