Včasih besede pač ne gredo izpod prstov

Na primer danes. Včasih se zgodi, da nimam ideje, o čem bi pisala, pa se potem vedno najde kakšna. Malo pogledam med osnutke in včasih kaj dokončam, prelistam blogovski zvežčič in dokončam kaj iz tam ali pa za idejo prosim Uroša. Nekaj se že najde. Tudi danes se je začelo tako - brezidejno. Osnutki in blokovski zvežčič mi niso dali nič pametnega, mi je pa zato dal dobro idejo Uroš. In seveda mi ni predlagal tega, da bi pisala, kako mi besede ne gredo izpod prstov. Dal mi je čisto dobro idejo in sem se odločila, da jo uporabim. Ampak, kot ste lahko do zdaj že uganili (če pa še niste, je pa že skrajničas, da stopite z lajtnge), iz tega danes ne bo nič. 

Obsedela sem namreč pred praznim poljem in nisem imela pojma, kako naj začnem. Oziroma nisem niti imela pojma, na kašen način naj se zadeve lotim. Vem, kaj želim napisati, ampak pri načinu se pa ustavi. Bi rekla, da imam pisateljsko blokado, ampak to se sliši tako zelo ... preveliko. O pisateljski blokadi bi recimo lahko govorila, če bi bila uspešna pisateljica, ki je napisala že petnajst romanov, pri šestnajstem se mi je pa nekje na sredi ustavilo. Ne pa takole pri enem ubogem blogu, ki premore celih dvesto nekajinštirideset objav, ki vse skupaj verjetno niso dolge za en spodoben roman (bi bilo pa zanimivo zlimat vse skupaj, da bi videla, koliko mi je dejansko uspelo napisat skozi leta - in to se spet bere, kot da pišem že vsaj dvomestno število let).

Seveda bi se enostavno lahko odločila, da danes pač ne bom pisala. Saj ne bi bilo nič narobe. In tudi ne bi bilo prvič. Ampak želela sem pisati, res sem. In zdaj konec koncev tudi sem. Samo ne tistega, kar sem imela v načrtu. Tisto je tako obležalo med osnutki in mogoče mi uspe napisati kdaj drugič. Ko bom brez idej in bom brskala med njimi.