"Prekleta mularija!" ...

... radi tulijo starejši ljudje. Vrivamo se pred njih na avtobus, na avtobusu jim ne odstopimo sedeža, v vrsti jih ne spustimo naprej in tako dalje in tako naprej. Ker v to njihovo kategorijo preklete mularije (po njihovem mnenju) spadam tudi sama, jim lahko vrnem milo za drago in jih označim za "preklete starce in starke". Seveda bi to izpadlo blazno nestrpno in nesramno, kako morem sploh reči kaj takega, starejše se pa ja spoštuje, ampak včasih se nekateri (na srečo so v manjšini) na žalost izkažejo za prav to.

• Prvi primer: Na postajo pripelje avtobus (pa smo spet pri avtobusih). Tako kot vsi drugi se tudi sama pomaknem proti vstopnim vratom. Ko pridem na vrsto za vstop, ko že dvignem nogo, da bom stopila na prvo stopnico, se iz vsake strani mimo mene prerine ena bakica in me tam pred vrati stisneta v sendvič ... No, na "srečo" je ponavadi bakica samo ena, ampak še to je ena preveč. Draga gospa, avtobus vam ne bo odpeljal (vstopna vrata je pač že odprl). Z veseljem bi vas spustila naprej, samo en prosim bi potrebovala. Samo zato, ker ste pač 50 let starejši od mene, vam to še ne daje ekskluzivne pravice, da se odkomolčkate mimo mene na avtobus. Resno, če kdo misli, da je mladina tista, ki se najbolj vriva na avtobus, ni imel še nikoli opravka s kakšno bakico. Po mojih izkušnjah so te najhujše.

• Drugi primer: Zdaj smo že na avtobusu. Sedim na enem od prostih sedežev. Na naslednji postaji pride na avtobus babica, ki ji je očitno všeč točno tisti sedež, na katerem sedim jaz. Pred mojim sedežem je en prazen (ali dva), enako zadaj. Ampak ne, tisti sedeži njej niso všeč. Postavi se zraven mojega sedeža, se prime za štango in ima na obrazu tisti mučeniški izraz "mula nevzgojena, a te starši niso naučili, da se starejšim odstopi sedež". Sori, ne bom vstala. Iz principa ne. Sploh če boste še naglas malo zakleli čez mularijo. Če ne bi bil prost noben sedež v neposredni okolici, sploh ne bi bilo debate: "Izvolite se usesti, gospa." "-Oh, hvala lepa. Veste, težko stojim." (Tej zahvali seveda sledi cela življenjska zgodba, ampak ta gre lahko tudi skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven ali pa sploh ne niti noter.)  

• Tretji primer: Trgovina. Z Urošem prideva do blagajne s polnim vozičkom stvari. Vse že zloživa na trak in čakava, da gospod pred nama plača. Za nama se v vrsto postavi starejša gospa (sicer še ni bila ravno starka, ampak vseeno ni bila daleč, poleg tega pa takrat verjetno ne bo nič drugače, kvečjemu se bo samo še stopnjevalo) z dvema stvarema v rokah. "Kaj pa če grem jaz naprej, ker imam samo dve stvari?" No, kaj pa če ne greš? To, da imaš za plačat 30 artiklov manj kot jaz, še ne pomeni avtomatično, da se boš lahko vrinila pred mene brez kakršnega koli prosim. Kakšnega oprostite pa itak niti ne pričakujem ... No, vsaj hvala sva dobila na koncu. Ampak po moje je bil bolj posledica moje polglasne pripombe v smislu "kaj pa kakšen prosim", ki sem jo dala Urošu, kot česa drugega.  

Ajde, razumem, da starejši ljudje pričakujejo, da se bom do njih obnašala spoštljivo in vljudno. In z obnašanjem spoštljivo in vljudno do starejših ljudi nimam nobenih težav. Dokler se tudi oni spoštljivo in vljudno obnašajo do mene. Sori, če sem jaz spoštljiva in vljudna do vas, lahko povsem upravičeno pričakujem, da boste tudi vi taki do mene. Če se pa vi do mene obnašate, kakor da sem ena nevzgojena mula, ki še nikoli ni slišala besed "prosim" in "hvala", potem pa nikar ne pričakujte, da bom jaz do vas sladka mala punčka. Nikakor.