Veste kaj, meni je v moji coni udobja čisto fajn!

Saj veste, kako to gre - ven, veeeeen, VEEEEEN iz cone udobja. Ker tam je čarovnija, tam so velike stvari, tam je uspeh, tam je vse, kar je dobro, tam se dogaja. Ker v coni udobja se samo zasediš, nič ne dosežeš, ne napreduješ, tam še kaktusi ne uspevajo in še kamela crkne od žeje. 

Vir

Moram priznati, da mi gre vse to opletanje s cono udobja pošteno na živce. Ja, seveda sem že kdaj zlezla iz svoje cone udobja (ki ji sama raje pravim moj milni mehurček), preden bi se imel kdo priložnost zapičit v to. Pa po tistem ni bilo moje življenje nič kaj dosti bolj drugačno ali boljše kot pred tem. Poleg tega ne pravim, da ves čas samo čepim v svojem milnem mehurčku in iz njega ne pomolim niti trepalnice. 

Vir

Vir

Če torej čepim v svojem milnem mehurčku, ne živim? Ampak kaj - stagniram? Samo sem? In če čepim v milnem mehurčku, se mi ne more zgoditi nič lepega? Velikega?

Ne vem, če bi se s tem lahko strinjala. Veste, kaj je na primer v moji coni udobja? Hribi. In tam je vedno lepo. In me izpolnijo, pomirijo in napolnijo z veliko energije. Tudi če ne grem brez kakršnegakoli varovanja čez severno steno na Triglav. A bi bilo to dosti iz cone udobja?

Ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi se šla recimo potapljat. Ja, to je zunaj moje cone udobja, dosti zunaj, saj me voda bolj kot kaj drugega predvsem straši. Rada plavam, to ja, ampak v vodi uživam samo, dokler imam zrak.

In tudi ne verjamem, da bi bilo moje življenje kaj dosti drugačno/bolj izpolnjeno/posebno, če bi z biciklom šibala dol s Toškega čela. Ali Katarine. Edina razlika bi bila, da bi imela po spustu nekoliko več časa za druge stvari, ker bi pač hitreje prišla dol. In precej bolj bi se mi tresle noge.

Vir

In ne vem, če bi resnično lahko rekla, da v moji coni udobja nič ne raste. V njej zraste veliko ljubezni. In lepih trenutkov. In sreče. Seveda pa tudi nesreča. In jeza. In žalost. Ampak vse to najdemo tudi zunaj. V mojem milnem mehurčku mi je vsaj toplo.

Vi kar skačite ven iz svoje cone udobja in v tem uživajte. Ali pa ostanite v njej. Kar vam je ljubše. Jaz bom ostala v svojem milnem mehurčku, kjer mi je fajn, in še vedno kdaj pa kdaj prilezla ven. Pa ne zato, da bi se mi zgodile ne vem kakšne ohoho posebne stvari, ki v njem niso mogoče. Ampak enostavno zato, ker si bom želela. Iz kakršnegakoli razloga že.

Božično vzdušje ob Vrbskem jezeru

"Božični sejmi na avstrijskem Koroškem so ful lepi, kaj pa če bi šle?" Ideja je privrela na dan nekje v drugi polovici novembra na rojstnodnevnem druženju in hitro smo se strinjale, da bi bilo fino, če bi šle res. Pa da nismo šle tja, kamor rinejo vsi, smo se odločile za Vrbo ob Vrbskem jezeru. V Celovcu je pač Ikea, tako da je veliko več možnosti, da te bo še kdaj zaneslo tja, kot da boš nekega lepega dne pristal v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Pa še na jezeru plavajoči adventni venec in jaslice se slišijo zelo obetavno.

Mestece nas je precej prevzelo. Iz njegovega simpatičnega koroškega sloga nekoliko sekajo samo neštete italijanske restavracije. Schlosshotel je verjetno najbolj fotografirana stavba v mestu in ni težko videti, zakaj.

  

Nekoliko drugače postane, ko se stemni in zasije v vsem svojem sijaju. Oziroma lučkah. Beseda kičasto se ponuja kar sama od sebe. Sploh ker v živo vse skupaj še ves čas žmrka.  

Tudi o plavajočem adventnem venčku, ki se sliši tako super, bi se dalo reči kakšno. Na primer, da ti, ko ga vidiš podnevi, neprižganega, najprej pade na pamet beseda bizarno - vsaj nam, ki smo si ga očitno predstavljale drugače. Ne vem, morda nekoliko bolj "živega"? Ko je bil prižgan, se je podoba malo izboljšala, kaj dosti pa vseeno ne. Jaslice so jo odnesle precej bolje, saj so bile prav simpatične.

Razgled na hribe je bil krasen. Ne morem si pomagati, pogled mi je kar sam od sebe uhajal v višave. Najbolj vsega pa so nas navdušili "odprti žari" (poimenovanje je prispeval Uroš), v katerih je gorel ogenj, po celem mestu. Marsikje so bile okoli še klopi ali stoli. Enega smo si kar nekoliko prilastile in ga pridno uporabljale za svojo pečko, da smo v avtomobilu na poti domov ugotavljale, da smo prav prijetno prekajene.

Na splošno nas je Vrba sama navdušila precej bolj kot božični sejem. Saj ne rečem, okrasitev je bila simpatična (čeprav vsaj v primeru Schlosshotela precej kičasta), kuhano vino je bilo dobro (veliko boljše kot v Ljubljani), čeprav rdečega kuhanega vina načeloma sploh ne pijem, promenada lepo urejena, ogenj na vsakem vogalu pa je bil sploh zmagovalen - prav nič se ne bi branile tega tudi pri nas.

Ponudba na stojnicah pa je bila na žalost bolj ali manj dolgočasna. Niti običajnega kiča, ki ga že pet let prodajajo na stojnicah v Ljubljani in ki prav paše k božičnemu vzdušju, ni bilo. No, razen milijon angelčkov. In nekaj mila. Sicer pa kristali, žičnati motorji, čarobni flomastri, vzglavniki in podobna navlaka, za katero res ne vem, kaj bi z njo počela (kapo lahko vsaj daš na glavo). Nekaj (zelo) malega marmelad, žganja in mesnih izdelkov. In to je to.

A ne razumite me narobe. Ne pravim, da se nismo imele dobro. Seveda smo se imele. Imaš se pač tako, kot si narediš. In me smo si naredile fajn. Ker smo se s tem namenom pač odpravile. Vemo pa, da bomo prihodnje leto vseeno izberale kakšno drugo mesto. Mene precej vleče v Zagreb.

Še pred tem pa še letos v Kranj. Ker imajo čez ulice napete Prešernove verze. 

Malo reklame ne škodi

In to reklame zase. Nekateri to že veste, drugi ne in boste izvedeli zdaj. Pred časom sem se odločila, da začnem pisati še en blog. Ker si en del mene in mojih dogodivščin zasluži svojo "omaro".

Tako je nastal Tamck v hribih.

Za tango to ne pomeni nič - razen tega, da tu ne boste mogli več prebirati o mojih hribovskih dogodivščinah. Ne nameravam ga zanemarjati, kot se je dogajalo nekaj letošnjih mesecev, čeprav nerada uporabim besedo zanemarjati. Recimo raje, da je šlo za delno spomladansko-poletno-delno jesensko spanje.

Na drugem blogu žal ne bom mogla objavljati tako pogosto, kot upam, da bom spet tu, bom pa seveda vesela, če me boste brali na obeh koncih.

This is a weeping song ...

No, v resnici ne, samo en jokajoč naslov sem želela pa se mi je zdel Nick Cave prava oseba za to. 

Za začetek eno priznanje. Sem jokica. Ogromna jokica. Jokam od žalosti. Pa od jeze. Od stresa. Nemoči. Veselja. Ganjenosti. Ob glasbi. In ob filmih. Ob lepih prizorih. 

In naj vam povem še nekaj. Močno zajebano je. Ker me spravijo v jok tudi čiste neumnosti. Kadar sem utrujena ali nenaspana, še bolj in še hitreje. In ne znam se zadržati. Takole doma, med štirimi stenami, mi je vseeno. V javnosti/službi/družbi je pa nadležno. In totalno neprijetno.

Bila pa je ena priložnost, ob kateri nisem jokala, pa sem bila prepričana, da bom. Na svoji poroki. Mogoče se sliši čudno. Tudi sama sem bila presenečena. Pa sem od marsikatere neveste prebrala, da je sicer najhujša jokica, na svoji poroki pa ni jokala. Zase sem bila prepričana, da si bom že v prvih petih minutah odplaknila ves mejkap z obraza. Pa si ga nisem. Še danes mi ni jasno, kako.

Zgoraj je le nekaj videov, ki so me spravili v jok. V jok me je spravil tudi film Dotik praznine. In celo med pisanjem o njem sem jokala. Da o teh fotografijah ne govorim.

In tudi ob takih prizorih v hribih potočim kakšno solzo.