Kaj imajo skupnega sladoled, polenta s slanino, palačinke, pivo in presni tiramisu?

Kavo. In Vrhniko. Vsaj v soboto je bilo tako.

Povabilo je prišlo enkrat sredi tedna in pravzaprav sploh ni bilo namenjeno meni. Ampak je ostalo pri tem in tako sva se dopoldne z Ajdo odpravili na Vrhniko na vse s kavo. Vreme na žalost ni ravno sodelovalo, zato so festival prestavili v notranjost - Cankarjevega doma. Kam pa drugam?

Na blagajni sva denar zamenjali za degustacijske kupone. Nisva vedeli, kje bi začeli, z vseh koncev je dišalo po kavi. Veliko je bilo tudi čokolade. Kava in čokolada je pač super kombinacija.

Seveda pa nisva ostali pri klasiki. Kavni sladoled je bil super - saj ne da bi katera od naju pred tem dvomila, da bo. Kavno pivo je zanimivega okusa, ampak ob enajstih dopoldne gre po grlu malo težje, kot bi šlo ob enajstih zvečer. V palačinki z maskarponejem in kavo kava ni prišla tako zelo do izraza, kot bi lahko, pa je bila vseeno zelo dobra. Hladno varjena kava sama po sebi ima za moje pojme nekoliko premočen okus, kombinacija z riževim mlekom pa je bomba. Presni tiramisu je bil božanski. Polenta z v kavi karamelizirano slanino je bila za moj okus nekoliko preslana, slanina pa zanimiva. Res ne ravno tipična kombinacija.

Kupone sva uspešno zapravili in ugotavljali, da sva zelo dobro izbrali čas prihoda - če bi prišli kasneje, bi na primer ostali brez Cankarja na palčki, verjetno tudi brez presnega tiramisuja in mogoče še brez česa. Predvidevam, da niso pričakovali takega navala. Tudi medve nisva pričakovali toliko ljudi - sploh pa ne toliko otrok glede na to, da je bila v ospredju kava.

Dobro zapravljenih pet evrov, ni kaj. Plus še tistih nekaj, da se bova doma lahko razvajali z malo bolj posebno kavo - Ajda s Cankarjevo iz vrhniške skodelice, midva s Cankarjevo in honduraško. Sem in tja za gušt.

Slovenske Konjice, trinogi prašiči in labirint

Lahko bi rekla končno. Potrebovala sem že tak dan odklopa. Špilanje turistov, geocaching, samo midva. Saj ne potrebujeva veliko. Kakšen lušten sprehod, ruševine, zanimiv geocache. Tokrat sva plan naredila okoli zadnjega, kar se je izkazalo za super odločitev, saj sva dobila vse od naštetega.

Začela sva z jutranjo kavo v Slovenskih Konjicah. Ne vem, ali sem bila že kdaj tam. Mestece je prav simpatično, žal mi je edino, da sva pozabila poiskati Minattijevo klopco - imava pa razlog, da se še vrneva. Všeč nama je bilo malo "neravno" mestno jedro, ki povsem ravno poteka ob vodnem kanalu. S pešcono na eni in ne ravno prometno cesto na drugi. S fasadami, ki jih vse po vrsti krasijo napisi o hišah.

Slovenske Konjice imajo tudi grad. Oziroma ruševine gradu. Vedno bolj ugotavljava, da smo imeli na Slovenskem res ogromno gradov. Za najdbo marsikaterega se lahko zahvaliva geocachingu (če pa ruševine niso eden najbolj privlačnih krajev za skrivanje geocachev, pa res ne vem, kaj je), vseeno pa bi do tega verjetno prišla tudi brez, saj kot čuvaj "bedi" nad Konjicami.

Razgled z vrha je krasen. Ruševine so krasne. Narava je krasna. In močna. Lahko preraste kamen. Zakaj pa ne bi drevo raslo z vrha zidu?

Kmalu sta se začela oglašati najina želodca in sklenila sva, da ju pred ogledom Žičke kartuzije napolniva v najstarejši gostilni na Slovenskem. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva dobro jedla v prijetnem minimalističnem ambientu. Takrat slučajno tudi z dokaj minimalistično izbiro, a ker nisva izbirčna, nama to ni predstavljalo nobene težave. (Še danes sanjam panakoto z domačim sladoledom.)

S polnima želodcema in opremljena z avdiovodnikoma sva si dodobra ogledala Žičko kartuzijo. Z eno besedo? Impresivno. Že to, kar je od nje ostalo, nakazuje, kako impozantno je bilo vse skupaj. Uroš je rekel, da je moralo biti zelo lepo živeti tam. Ampak dolgočasno. Meni ne bi bilo - imeli so knjižnico. Mislim, da je obema najbolj ostalo v spominu, da so kartuzijani skušali vzgojiti trinogega prašiča, saj niso smeli jesti štirinogih živali. Jedli so veliko rib. In bobre. Ne vem, očitno so bil takratni bobri drugačni od današnjih ...

Po kartuziji je sledil samo še grand finale, labirint, najboljši geocache do zdaj. Razlog, zaradi katerega sva sploh zašla v ta konec. Najboljše za konec, pravijo. In res je bilo tako. Ne bom pisala kaj dosti, pravzaprav sploh nič, saj v bistvu niti ne vem, kaj napisati - po eni strani ne vem, koliko bi bilo za ljudi, ki ne poznajo geocachinga sploh zanimivo, po drugi strani pa bi tistim, ki zadevo poznajo, lahko tudi pokvarila doživetje, če bi se lotili tega geocacha. Zato za konec samo tole:

Po letošnji Ajdovščini me ni več groza trojk

Po dolgem času (zelo dolgem času) spet ena tekaška. Za začetek naj povem, da s tekom še vedno nimam čisto prijateljskega odnosa. Sicer ni več tistega obupavanja, kako se tega ne grem več, vseeno pa ne morem reči, da v teku blazno uživam. Se pa trudim, res se, letos kar pridno in pogosto. Tudi prijave na tekaške prireditve to potrjujejo - gozdni tek okoli Ajdovščine, nočni tek v Kranju, DM tek, legionar challenge, nočna 10ka, spogledujem se tudi s Triglavovim tekom.

In tek trojk. Kar se je za moje pojme začelo bolj kot hec, je preraslo v čisto resno idejo. Prijava je oddana, majčke že skoraj natisnjene, treningi bolj ali manj pridni. Če bi me še pred enim mesecem vprašali, če bi šla na tek trojk, bi vam verjetno namenila "a ste vi resni" pogled. Ker tek trojk je dolg 12,5 kilometra. Pustimo, da v življenju nisem v enem kosu nikoli pretekla niti polovico te razdalje. In gre čez Golovec. To pomeni okoli tri kilometre vzpona. Tek v hrib? Tega se jaz ne grem. Vsaj ne povsem prostovoljno. Sploh pa ne pogosto.

Prvič sem se šla to na DM teku pred tremi leti, po treh kvazitreningih, pri čemer sem na prvem zmogla v kosu preteči celih tristo metrov in skoraj izdihnila. Drugič, nekoliko "resneje", pred dvema letoma na gozdnem teku okoli Ajdovščine. Takrat sva z Ajdo mislili, da saj to ne bo nič takega, saj je samo 2,5 kilometra. Ja, res je bilo samo toliko, ampak je bilo precej klanca.

Pa sva se lani vseeno odločili, da nadgradiva na šestico. In skoraj umrli. Šest kilometrov, dobrih dvesto metrov višinske razlike. 66 minut. 

Ampak nama ni bilo dovolj. Ne, nisva podaljšali razdalje do 11, raje sva si zastavili za cilj, da izboljšava čas. Najraje pod eno uro. In nama je uspelo. Pa ne samo pod eno uro, ampak kar lepo pod eno uro. 56 minut. Deset minut bolje kot lani. 

Na koncu nisva bili na smrt utrujeni. Pravzaprav daleč od tega, počutili sva se prav super. Utrujeni, seveda, ampak zelo zadovoljni. In ponosni. Ker si res nisva mislili, da nama lahko uspe čas izboljšati za celih deset minut. Deset! 

In kaj ima vse to s tekom trojk? Še včeraj, pravzaprav še danes zjutraj, me je bilo teka trojk groza. Zaradi razdalje. Zaradi Golovca. Zdaj je bolje. Ker na teku trojk ni toliko višinske razlike. Ja, klanec je trikilometrski, ampak to pomeni, da je blažji. In če sem danes preživela dobrih dvesto metrov višinske razlike v šestih kilometrih, bom tudi Golovec. Navzdol in po ravnem bo pa že šlo, čeprav je razdalja precej konkretna. Saj nikjer ne piše, da moraš ves čas teči.

Seveda bom na koncu crknjena, o tem sploh ne dvomim. A vseeno ne bom že začela teči z mislijo na to, kaj bo na koncu. 

"Pečat, da sem bil živ, ta svet naj nosi, naj ne utone v večnosti z menoj"

[naslovni citat je iz Fausta]

Leto 2016 je spet vzelo. Spet prezgodaj. Novica o smrti Tomaža Pandurja me je zadela en semafor pred službo in kot vkopana sem obstala na mestu. Pa saj še ni bil star! Tako poln življenjske energije, tako poln idej in entuziazma. In ga ni več. 

Vir

Za Slovenijo je bil prevelik, bolj so ga znali ceniti v tujini. Sicer sem videla samo eno njegovo predstavo, a ta me je navdušila. Bila je drugačna. Drzna. Temačna. Taka, kakršen je deloval tudi on. Dokler se ni nasmehnil in začel govoriti o gledališču - takrat je bil tako zelo topel, navihano nasmejan kot otrok, ki je v roke dobil liziko.

Vir

Gledališče je bilo njegova strast. In strast je bila po njegovih besedah njegova najznačilnejša lastnost. Odšel je v svoji strasti. Ostaja lep spomin in grenka misel na to, kaj vse bi še lahko ustvaril. 

Obalna nedelja ali Nov tekaški moto in neskončna modrina

Priznam, da me kar malo ima, da bi enostavno nalepila vse fotografije in bi bilo to vse - brez kakršnegakoli spremljevalnega besedila. A se bom uprla skušnjavi in se potrudila še z besedami.

V nedeljo je bil na Obali Istrski maraton Banke Koper, letos s startom v Portorožu (no, pomaratonci so startali v Kopru, a pustimo podrobnosti - to nas ni zadevalo). Ker je bilo treba startne številke dvigniti najkasneje do pol desetih in ker nismo hotele priti zadnji trenutek, smo iz Ljubljane odrinile že okoli sedmih. Zaradi rojstnodnevnega praznovanja prejšnji dan sem nedeljo preživela na nekje petih urah in pol spanja. Tolažila sem se s tem, da mi ni treba teči.

V portoroškem avditoriju sem med čakanjem, da družba dvigne startno številko, odkrila nov tekaški moto - tisti del z uživanjem morda (še) ne drži čisto, ampak ne bom se pa več sekirala, da sem počasna (čeprav se načeloma ne sekiram niti zdaj - razen ko me prehiti kakšna mamka, medtem ko vlečem jezik po tleh).

Obljubljali so, da bo sončno in toplo. In je tudi bilo, ampak ne kar takoj. Najprej so nebo še krasili oblaki in zato je bilo tudi nekoliko hladneje. Ravno nekje okoli časa, ko je v cilj pritekla Ajda (bravo, Ajda!), pa se je pokazalo sonce in nas nato spremljalo še ves dan. 

Seveda bi bilo dokaj nesmiselno, da bi se takoj, ko je Ajda odtekla, odpravile nazaj proti Ljubljani. Raje smo še do konca izkoristile dan, se ob kavi in sladoledu nastavljale soncu, v Luciji fitnesirale v naravi in občudovale razgled s forma vive. Ajda in Tamara sta bili sploh navdušeni, saj ju pot ni še nikoli zanesla tja gor.

Domov smo se vrnile prijetno utrujene, nasmejane in zadovoljne. In nekoliko rdečelične, saj je sonce naredilo svoje.

Še sem tu ...

Vir

Razumem, da verjetno ni ravno videti tako, ampak sem res. Večkrat pomislim na to, da bi bilo dobro kaj objaviti, večkrat v glavi že sestavljam zapise, ki pa na koncu nekako ne pridejo do izvedbe. In povsem jasno mi je tudi, zakaj je tako. Ker moji možgani najbolje delujejo zvečer. Pa objavljaj zvečer, ane? No, ne ...

V zadnjih nekaj mesecih sem se navadila, da ko pridem iz službe, ne prižigam več računalnika. (Posledično tudi več spim, saj hodim spat bolj zgodaj.) In ravno po službi sem napisala največ objav. Dopoldne se mi kar nekako ne uspe spraviti zraven. Pa tudi idej v dopoldanskem času ni. Če bi pa že rada realizirala tiste, ki so se mi porodile kdaj tik pred spanjem (seveda pod pogojem, da jih do jutra ne pozabim), se mi besede ne sestavijo tako, kot bi želela oziroma da bi bila z napisanim zadovoljna.

Bo že. Upam, da kmalu. Ker se pripravlja ena prav zanimiva zadevica, samo nekaj podrobnosti je še treba urediti. 

#nostalgiranje

Letos gre nekaj žensk, ki so mi blizu, na okroglo. Kar malo čudno mi je napisati ženske - vsake toliko časa ugotavljam, da se mi zdi, kot da sem še vedno stara kakšnih 23 let, ne pa da bom šla naslednje leto na okroglo tudi jaz. Kar bi pomenilo, da gredo tudi tele moje babe šele na 25. Dekleta torej.

Ampak dovolj tavanja proč od teme. Ena od teh mojih žensk (sploh ob današnjem dnevu se "spodobi", da jih imenujem tako) si je zaželela, še preden obrne obe številki, po otroških in mladostnih poteh in tako smo jo v soboto mahnile na vobalo. V veter in sivino, ko tudi morje ni tiste lepe modre barve, ampak prav tako potegne na sivo. V mir, saj ljudje množično migrirajo na obalo, kadar je sonce, šajba, pičijo v Portorož in na instagramu objavljajo selfije iz Cacaota. (Pa ne mislim s tem nič slabega.)

Nam je bilo tokrat bolj všeč tako. Bolj intimno, kar se za tako priložnost pravzaprav spodobi. 

Sprehajale smo se po obali, ki smo si jo tokrat delile samo z mrtvimi sipami, lupinami - celimi ali polomljenimi - školjk in ostanki kakšne rakovice. In z vetrom, tega je bilo v prepišnih legah za odvoz. Zavijal nam je okoli ušes in me smo morale govoriti malo bolj naglas kot sicer. Smo pa tudi veliko molčale in strmele v širne daljave, tja nekam proti črti, kjer se stikata morje in nebo.

Sama do obale sicer ne gojim nobenih nostalgičnih čustev in vedno so mi bile gore bližje kot morje, a vseeno ima zame v takih ne ravno klasičnih dneh za izlet na obalo in daleč od vrhunca sezone svoj čar. Ko stojiš na obali in v tišini gledaš v morje, slišiš pa samo veter, ki ti mrši lase, in valove, ki se zaganjajo v obalo, se zaveš, kako si pravzaprav majhen. Kaplja v morje. Še to ne. 

Lepo je bilo. Petra, hvala za povabilo, prijetno mi je bilo deliti te trenutke s tabo. Videti, kje si živela kot pupa, kam si hodila v šolo in kje ste s prijatelji hengali. Pa vse najboljše!