"Do krematorija bo že dobro"

Te dni v Cankarjevem domu spet poteka knjižni sejem. Kot zagrizena knjigožerka grem seveda vsako leto pogledat, kaj nam ponujajo založbe. In potem vsako leto znova ugotavljam, da se Feliks, Mladinska knjiga, Učila in Sanje vedno bolj širijo in zavzemajo vedno več prostora. 

Če sem si lani kupila samo Kradljivko knjig, sem tokrat zapravila še manj, natančneje 6,48 evra za dva planinska zemljevida. Večina knjig, ki bi jih želela kupiti, je tako ali tako izšla v zadnjega pol leta in več kot 20 % popusta ne bi mogla dobiti. In pri 25 ali 30 evrih za knjigo to še vedno ni ne vem kako ugodno ....

A namen tega zapisa je pravzaprav drugačen. Glavni razlog, da sem si šla ponudbo ogledat ravno danes, je bila Svetlana, ena in edina.

Na pisateljskem odru se je predstavljala z zbirko pesmi V tem mrazu. Ampak bolj kot predstavitev zbirke je bil dogodek pogovor o aktualnih temah - beguncih, izenačitvi pravic istospolnih in raznospolnih parov, burkah ... Pa malo o tem, kaj se njej zdi lepo. (Predvsem muce. In ledene sveče.) Nekaj zelo malega o njeni izkušnji iz Jurkloštra. Ampak ne preveč, ker o tem ne želi govoriti.

Vse skupaj je bilo kratko, a sladko. Svetlana je po eni strani nabrita, po drugi skoraj malo sramežljiva, po tretji, tisti, ki jo večina ljudi verjetno najbolje pozna, pa čisto brez dlake na jeziku. Ostra bolj kot ograja na meji. Vsakič, ko je dobila kakšno žleht idejo - nekaj jih je pa bilo -, so se ji zasvetile oči kot petletnemu otroku, ko mu daš čokolado. In s prav posebnim navdušenjem jih je delila z nami, skoraj zaupno, češ "nikomur povedat". (Tudi naslovna izjava je seveda njena.) Pri branju svojih pesmi se je zdela odmaknjena v svoj pesniški svet in res te je lahko ob besedah in njihovi interpretaciji kar zmrazilo. Ko je premišljevala o vprašanjih, je spet delovalo, kot da tava po nekem drugem svetu in se ne misli še hitro vrniti.

Vedno znova me navduši. Vsakič bolj. In vedno bolj jo občudujem, da je pri svojih letih še tako vitalna, predvsem pa tako bistre glave. In neomajna v svojih prepričanjih.

Res je edinstvena.

Če rad govoriš, je zajebano ostati brez glasu

Včeraj sem imela cel dan nekoliko raskav glas, proti večeru vedno bolj, in s puncami smo pred Jastogom smeje ugotavljale, da je moj glas prav seksi. 

Danes zjutraj pa vse skupaj že ni bilo več smešno, ko sem prvič odprla usta, da bi kaj povedala - glas nikakor ni hotel sodelovati in iz mojih ust je prišlo samo nekakšno čudno piskanje. 

Dokler si doma in se ti ni treba ukvarjati in pogovarjati z nikomer, sploh ni nobenega problema. Ko te tašča povabi na kosilo, je malo nerodno, ko te kaj vpraša, ti pa se trudiš spraviti kaj iz sebe. Ne veš, ali bi se trudil govoriti ali bi raje šepetal, čeprav je to večji napor za glasilke. Ampak pri govorjenju se bolj mučiš. In potem pač večino časa molčiš, sem pa tja pa poveš kakšno malenkost, ampak se omejiš na zelo malo besed naenkrat.

Je pa potem treba še v službo. Saj ne da bi tam ves čas samo klepetali, ampak vsaj enkrat na dan, ponavadi pa dvakrat, gremo po kavo. Med tem se seveda pogovarjamo. Med delom pokomentiramo kakšen članek. Včasih imamo kakšno dilemo in jo skupaj razrešimo. Preberemo na glas kakšno cvetko in tako poskrbimo za malo smeha. Rečemo kakšno kar tako. 

Čisto vsakdanje dogajanje, ki pa postane zelo oteženo, ko se glas skrije neznano kam. Ko želiš povedati, da ti je bil film, ki si ga videl prejšnji večer, všeč v vsej svoji bizarnosti in odpuljenosti, pa tega ne narediš, ker nočeš obremenjevati glasilk in se preveč naprezati. Ko skušaš v čim manj besedah pojasniti, zakaj si prejšnji dan gledal Peco samo od spodaj, nisi pa občudoval razgledov z nje. Ko bi se rad vključil v kakšno debato, pa raje samo molčiš. In se namesto govorjenja nalivaš s čajem z medom. 

Če bi bila po naravi zelo molčeča, ne bi bilo tako hudo. Tako pa rada govorim. Saj včasih mi zelo paše biti tiho. Ampak raje sem tiho, če je to moja izbira, ne izbira mojega neobstoječega glasu.

(Je pa vsaj malo zabavno gledati obraze ljudi, ko prvič slišijo, kakšni zvoki prihajajo iz tvojih ust, ko se trudiš nekaj povedati.)

"Vsi imamo v podstrešni sobici duše pod ključem kako skrivnost.

Ta je moja."

Vir

No, Oskarjeva. Oskar je petnajstletni fant iz Barcelone, ki rad raziskuje skrivnostne mestne ulice. Na njih najde tudi Marino. In skupaj se, čisto v Zafonovem slogu, ujameta v vrtinec srhljivih skrivnosti. 

Marine sem se lotila skoraj malo prestrašeno, čeprav si tega niti ne znam razložiti. Do Zafonovih knjig imam, odkar sem prebrala Senco vetra, neki prav poseben odnos in po eni strani se mi zdi, da me njegove knjige ne morejo razočarati. V njegovem jeziku je nekaj (zame) tako posebnega, nekaj, česar pri drugih avtorjih nisem zasledila oziroma me s svojim jezikom še zdaleč niso prepričali tako zelo kot Zafon. 

Ne vem, zakaj sem se skoraj bala, da bo v Marini drugače. Pa ni bilo. Kolikokrat sem se zalotila, da odprtih ust znova in znova prebiram iste stavke in se čudim njihovi lepoti. Navdušilo me je tudi, kako zlahka prehaja med različnimi ravnmi in sredi resnega pogovora na primer privleče anarhista na biciklu, da se ti v smehu skoraj zaleti, poglavja kasneje pa na primer petnajstletnemu otroku pripiše trde besede starejšega vzburjenega moškega, ki zaradi Oskarjeve siceršnje narave precej presenetijo.

"Narava je kot otrok, ki se igra z našimi življenji. Ko se naveliča svojih pokvarjenih igračk, jih zavrže in zamenja za druge."

Zgodba je zanimiva, hitro te potegne vase, nato pa te ne izpusti iz svojih krempljev, dokler ne obrneš zadnjega lista. V prvi vrsti gre res za Oskarja in Marino ter njuno prijateljstvo/ljubezen, a ravno to prijateljstvo in radovednost ju potegneta v srhljive skrivnosti, ob katerih se ti naježi koža. V teh elementih knjiga nekoliko spominja na Senco vetra, a slednja te elemente nadgradi do nekih čisto novih razsežnosti. A nočem se spuščati v primerjavo dveh knjig, saj gre vseeno za dva različna žanra. Marina namreč predstavlja Zafonov "odhod" iz mladinske književnosti, česar se je pri pisanju zavedal tudi sam.

"[K]mau po tistem, ko sem se lotil pisanja Marine, sem v sebi začutil gotovost, da je to moj zadnji roman te zvrsti. Globlje ko sem prodiral v pisanje, bolj je zgodba odkrivala pridih slovesa, in ko sem jo dokončal, se je vame naselil občutek, da je nekaj iz mene, nekaj, za kar še danes prav dobro ne vem, kaj je bilo, a to vsak dan znova pogrešam, za vedno ostalo v njej."

Saj veste tisto, da moraš z zabave oditi, ko je ta na vrhuncu? Sicer ostalih Zafonovih mladinskih romanov nisem brala, a vendar si drznem reči, da je storil prav to. In tudi razumem, zakaj je Marina njegova ljubljenka. Poleg tega pa razumem tudi, zakaj komu morda ne bi bila všeč. Lahko bi rekla, da je odštekana v nekoliko groznem in utesnjenem smislu. Verjamem, da si je to težko predstavljati, ampak za razumevanje bo pač treba prebrati knjigo. Ne morem namreč razložiti, brez da bi zraven razlagala še zgodbo, česar pa nočem, vsaj ne v preveliki meri. 

Veliko elementov in nians zelo lepo razloži Tomaž v svojih Kontekstih, zato se, če želite več vsebine in manj čisto osebnih občutkov, odpravite še tja.

Jaz vam za konec knjigo lahko samo najtopleje priporočim. Če vam Zafon leži, verjamem, da vam bo všeč tudi Marina. V vsej svoji nenavadnosti, mističnosti, utesnjenosti, groznosti. In lepoti. 

(In le kako naj ne bom totalno navdušena nad človekom, ki mačka v knjigi poimenuje enako kot jaz?)

Veseli november

Oni dan sem se pri idiličnih okoli dvajsetih stopinjah sprehajala mimo Prešernovega trga. Vzdušje je bilo poznopoletno. Tudi če bi bila v kratkih rokavih, ne bi bilo prav nič narobe. Ob prečkanju enega od treh mostov pa mi je padlo v oči bingljajoče okrasje nad mostom.

Zametek praznične okrasitve je deloval kot prvoaprilska šala. Posmehoval se je z istega neba, s katerega me je grelo sonce.

Dobila sem občutek (no, dobila sem ga že mnogokrat, tokrat se je samo še okrepil), da živim v narobe svetu. V nenormalnem svetu. Ne vem, kaj me v prvi tretjini novembra bolj vrže iz tira - praznična okrasitev ali 20 stopinj. Seveda se zavedam, da vseh okraskov med ljubljanske ulice ne morejo navesiti eno uro, preden prižgejo lučke, kar bodo letos naredili tako bizarno zgodaj, da se bo veseli december začel že novembra. (Zadnjič sem poklicala brata in ga malo zafkavala, da bo letošnji rojstni dan konec novembra lahko praznoval v božično-novoletnem vzdušju. Ni bil vesel.)

Lahko pa bi nakupovalni centri s postavitvijo novoletnih jelk počakali vsaj toliko, da bi prvonovembrske sveče na pokopališčih pogorele vsaj do polovice, če že mislijo, da bi čakanje, da pogorijo do konca, nepopravljivo škodovalo njihovemu zaslužku. Uroš, ki dela v enem od takih nakupovalnih središč, se bo božično-novoletnega vzdušja nažrl še pred bratovim rojstnim dnevom.

Pa se vrnimo še za trenutek ali dva k tistim dvajsetim stopinjam. Razumem ljudi, da so srečni in navdušeni nad vremenom in tudi meni se malo dobro zdi, da mi iz omare še ni treba povleči zimske bunde, ampak še vseeno ne bi imela prav nič proti bolj novembrskim temperaturam. Nisem navajena praznovati svojega rojstnega dneva v kratkih rokavih in si niti ne želim, da bi to postalo tradicija. Eden od čarov jeseni so tudi nižje temperature, ki nakazujejo na to, da sneg v resnici sploh ni več tako daleč, kot se zdi zdaj.

Morda sem zato za koga čudna. Pa naj bom. Imam pač rada jesen, ki je podobna jeseni, ne pa poletnim dnem s temo ob petih.

Tango se vrača

No, resnici na ljubo ni nikoli zares odšel, samo njegova ta glavna je malo štrajkala. Če zdaj pričakujete neki zelo dober razlog, zakaj, vas moram razočarati, ker ga ni. Najboljše, česar se spomnim, je en navaden ogromen pač. 

Tudi sama nisem bila najbolj zadovoljna, da se je na njem toliko časa nabiral prah. Vsake toliko časa sem ga odprla, malo zijala vanj kot tele v nova vrata in ga spet zaprla. Do naslednjič. In vsake toliko časa me je prešinila kakšna misel, za katero se mi je res zdelo vredno, da jo zapišem in z njo prekinem vedno daljši molk. Pa je pri tem tudi ostalo. Ko enkrat padeš ven, se je vedno težje spraviti nazaj noter. (Velja tudi drugje. Kar vprašajte me, kdaj sem padla ven iz diplome in koliko časa je trajalo, da sem padla nazaj noter. Oziroma ne. Ne sprašujte me tega.)

Če ste po tako dolgotrajnem molku pričakovali kaj globljega od tega, kar ste ravnokar prebrali, vas moram žal znova razočarati. Tokrat sem želela samo povedati, da namesto zimskega spanja lezem iz luknje. 

Bil je že čas.