četrtek, 31. julij 2014

Ko sem bila majhna, sem ... (2)

Tole sem želela objaviti že pred kakšnim tednom, pa se takrat ni izšlo. Dve podobni objavi sem že napisala: prvi del ko sem bila majhna in ko sem bila majhna v fotografijah. Seveda pa tisto, kar ste lahko prebrali do zdaj, ni bilo vse, kar sem počela, zato bom tokrat z vami delila še nekaj otroških dogodivščin. Torej, ko sem bila majhna, sem ...

  • zasovražila tek na smučeh. Cel teden šole v naravi samo tek na smučeh. Pa to niti ni bila glavna težava. Tek na smučeh mi pač nikakor ni šel in priznam, da sem močno zaostajala za vsemi drugimi. Pa niti to še ni bila glavna težava. Glavna težava je bil učitelj, ki me nikakor ni znal spodbujati, ampak me je ves čas samo priganjal, naj grem hitreje. Hitreje po ravnem. Hitreje v klanec. In tudi hitreje po klancu dol, česar me je bilo sploh groza. Hvala, gospod učitelj, zaradi vas imam še danes odpor stopiti na tekaške smuči.

  • se v istih toplicah, ki sem jih omenila že v prejšnji objavi, zagledala v pianista. Spomnim se samo tega, da je imel daljše lase. In da mi je bilo všeč, kadar je zaigral Lili Marlen. In enkrat jo je zaigral na mojo željo. Če se prav spomnim, sem se z njim tudi fotografirala.

  • si pred tuširanjem čez kabino zložila vse cunje, ki sem jih nameravala obleči. Od tiste cunje, ki sem jo nameravala obleči nazadnje, do tiste, ki sem jo nameravala obleči najprej. Resnično namreč nisem prenesla tistega mraza, ko stopiš iz tuš kabine.

  • v mamini garaži s sosedo odprla Gostilno pri Ceglu. Delovala je eno poletje, v njej sva stregli malinovec, vodo in še nekaj drugih stvari, ki sva jih "kupili" vsaka v svoji shrambi. Stanovalci iz naše hiše so prav radi prišli v gostilno malo pokramljat. Najzvestejši gost je bil moj brat, ki si je nabral tudi največ štempljev in na koncu "po pošti" prejel zahvalo za pogoste obiske.

  • preskočila prvi razred. Oziroma hodila v prvi razred samo nekje dva meseca, nato pa nekega jesenskega dne po malici postala drugarka. V prvem razredu sem se dolgočasila, saj sem znala že vse, kar so se učili. Pa so me poslali na neke teste in ugotovili, da bi po znanju, ki ga imam, z lahkoto obiskovala (in tudi naredila) drugi razred.

  • se v Benetkah navduševala nad golobi. Če bi bilo po moje, bi jih hranila, božala in po možnosti še kakšnega odnesla domov za domačo žival. In sploh nisem razumela, kako lahko kdorkoli te ljubke leteče živalce imenuje mestne podgane. 

Kaj ste pa vi počeli, ko ste bili majhni?

ponedeljek, 28. julij 2014

Do odličnjakov nekaterim še malo manjka

Bilo je pred približno dvema letoma, ko sem se vsakodnevno vozila mimo jumbo plakata, na katerem je ob fotografiji Matjaža Javšnika na veliko pisalo Ne vrži puške v sladkorni trs. Seveda mi moja slovenistična duša ni dala, da zadeve ne bi komentirala, in tako se je znašla tudi na tem blogu. Kasneje se je izkazalo, da očitno nisem bila edina, ki se je obregnila ob tisti vrži. Med drugim sem zasledila tudi zelo neposrečeno razlago, zakaj so se odločili za neustrezno rabo velelnika. Ker je celotna razlaga nekoliko dolga, sem iz nje izrezala samo "najzanimivejše" dele, če želite prebrati celo, kliknite sem in poiščite komentar osebe dita (tudi spodnja fotografija je vzeta s te strani).
Geslo je namreč v navednicah, kar pomeni, da smo ga pustili v prav taki obliki, kot je prišel iz ust našega odličnega in nadvse kreativnega sodelavca Matjaža Javšnika, ko smo skupaj iskali iskrivo, jedrnato in, priznam, tudi provokativno sporočilo kampanje. Pravico do originalnosti dajejo navednice, s katerimi opremljamo citate. Geslo naj bi se dotaknilo čim širših množic in tu nima »vrzi« kaj iskati. Pojdite na plažo in poslušajte, kako sočno se sliši«: Daj, vrži mi brisačo!«
Glede na to, da je organizator kampanje pogodbeno zavezan oglase pred objavo posredovati v predogled partnerjem in to smo tudi storili, lahko komurkoli kadarkoli dokažemo, da je bil »vrži« stvar naše presoje in odločitve, saj so kar iz dveh farmacevtskih družb, ki podpirata kampanjo predlagali lektorsko varianto »vrzi«.
Pred objavo smo se posvetovali, pa ne z lektorji, temveč z mojstri besede, kar ni nujno eno in isto in brez omahovanja je bilo rečeno:« vrži!«.
Oprostite, ampak mene ta razlaga nikakor ne prepriča. Pa prezrimo, da je tudi malo kontradiktorna. A zakaj se dve leti kasneje spet spominjam te kampanje? Ker so letos spet usekali mimo. Tokrat še bolj.

Preden nadaljujem, želim jasno povedati, da seveda podpiram, da je zavod Diabetes začel kampanjo proti diabetesu in da želijo ljudi o njem ozaveščati, in se mi vse to zdi pohvalno. In vem, da je vsebina tista, ki naj bi štela, ampak vseeno pravopisnih pravil ne moremo kar zanemariti. In dokler se bodo na njihovih plakatih pojavljale take napake, vsebina žal ne bo prva stvar, s katero se bom ukvarjala. Poglejmo torej, s čim so nas "razveselili" letos. 


Priznam, ko sem prvič videla plakat, je bila moja prva misel, da gre za zatipk in bi moralo v resnici pisati darujmo. Pa seveda ne gre za to ... Verjamem, da se bo ob slogan spet obregnilo kar nekaj ljudi. Pred dvema letoma z razlago niso bili preveč prepričljivi. Me prav zanima, kaj bo njihov njihova izgovor razlaga tokrat. 

sobota, 26. julij 2014

Minute za kuhanje

Kuhanje ni ravno tema, ki bi bila na tem blogu zastopana pogosto, čeprav zelo rada (in menda tudi dobro) kuham. Enostavno ne vem, kaj bi o kuhanju sploh pisala. No, seveda, objavljala recepte, ampak ker to ni kuharski blog, tega ne počnem. Sem pa pred kratkim objavila pet splošnih kuharskih resnic, se še spomnite? Seveda pa to niso vse kuharske resnice, ki sem jih spoznala v svoji kuharski karieri. Tako vam tokrat predstavljam naslednjih pet.


1. Pražena jetrca se je direktno iz ponve. Pri jetrcih res ni prav nobene potrebe, da bi se delali fine in jih nalagali na krožnik (čeprav nalaganje hrane na krožnik samo po sebi seveda ne pomeni, da se delamo fine). Veliko bolje se je sklanjati nad ponev in jo že sproti pridno mazati s kruhom. In najboljša jetrca so piščančja.

2. Jajce izboljša vsako stvar. Se vam zdi riž dolgočasen? Vrzite čez še jajce. Mislite, da vaši zelenjavi nekaj manjka? Jajce je pravi odgovor. Ste naveličani pustega popečenega mesa? Primešajte še jajce. Bi radi še malo eksperimentirali s tistimi praženimi jetrci iz prejšnje resnice? Seveda, jajce je prava izbira. 

3. Kosilo je idealno, če je skuhano in pojedeno v manj kot eni uri. Če je v tej eni uri pomita še posoda, še toliko bolje. In če to združimo še z maksimalno dvema loncema iz prejšnjih resnic, dobimo zmagovalno kombinacijo.

4. Vonj po praženi čebuli je drugi najprijetnejši vonj v kuhinji. Prehiti ga samo vonj po praženem česnu. Žal pa se ta razdiši hitreje kot vonj česna na prstih.

5. Obstajajo sestavine, ki se jim reče zahrbtne sestavine. Mogoče se sprašujete, o čem, za vraga, govorim, ampak vam zagotavljam, da jih vsi dobro poznate. In da se tudi vam verjetno zdijo zahrbtne. O čem govorim? O rižu. In testeninah - sploh špagetih. In kuskusu. In gresu (pšeničnem zdrobu, če bi radi "finejši" izraz). Ker ti vedno dajejo varljiv občutek, da je količina premajhna. In ponavadi na koncu dodaš še malo. Da bo sigurno dovolj. In ponavadi se izkaže, da je bilo ravno to še malo preveč. 


petek, 25. julij 2014

Pustiti mislim prosto pot

Že dolgo nisem pisala bloga. Morda je čudno prebrati prvi stavek, saj zadnja objava sploh ni nastala dolgo nazaj. Ampak tisto ni bilo pisanje. Tisto je bilo kopiraj prilepi. In tudi kar nekaj prejšnjih objav v bistvu ni bilo pisanje, ampak instagramirane objave brez filtrov čez fotografije z vmesnimi besedami in stavki. Govorim o "starošolskem" pisanju. O tistem, ko pisanje ni obvezni dodatek k fotografijam, ki bi jih rad pokazal. Govorim o pisanju zaradi pisanja samega. Pa nikakor ne namigujem, da je z objavami, pri katerih so v ospredju fotografije, kaj narobe. Sploh ne. Samo pogrešala sem pisanje. Tisto, ko se usedeš in pišeš. Ko ne brskaš po fotografijah in se odločaš, ali bi bila primernejša fotografija sončnega zahoda, posneta ob 20.55, ali tista, ki je nastala minuto kasneje. 

Tako sem poiskala svojo knjižico blogovskih osnutkov, idej, prebliskov in zamisli in malo polistala po njej. Našla sem kar nekaj idej, ampak se nisem hotela lotiti kar česarkoli. Med osnutki imam nekaj "udarnejših" objav, ampak za tiste rabim pravi navdih, saj jih nikakor nočem dokončati na silo. Ker vem, da ne bi izpadle tako, kot sem si jih zamislila. In če se mi včasih ne zdi s tem nič narobe, pri teh objavah ni tako. Ker je v njih vloženih kar nekaj misli in truda. In nočem, da se to izgubi tam pri začetku objave, preden nekje v tretjem odstavku začne postajati prisiljena.

No, pri vsem tem iskanju se mi je oko najbolj ustavilo pri nadaljevanju prigod iz mladih dni. In sem že pridno naslovila objavo, določila oznake in se spravila k pisanju. In si po zgoraj spisanih dveh odstavkih premislila. Ker bi bil med uvodom in dejansko vsebino zapisa prevelik preskok. In iz besede iz besedo nekako ugotavljam, da sem se odločila pravilno, saj bi bil to spet samo neki seznam, s katerim sicer ne bi bilo prav nič narobe, ampak vseeno ne bi bil to, kar sem si zamislila za danes. 

Danes pišem zaradi pisanja. Niti ne zato, ker bi rada z vami delila ne vem kakšen del svoje preteklosti ali svoje duše. Enostavno zato, ker bi rada pisala. Pustila, da mi misli odtavajo tja, kamor hočejo same. Ker rada pišem. Ker me pisanje sprošča. Tudi zato ne maram "prisiljenih" objav. Ker takrat pisanje ni sprostitev, ampak neka "zahteva". In to mu jemlje tisti čar, ki sem ga zadnje čase nekoliko pogrešala. 

torek, 22. julij 2014

Še en utrinek iz 22-stranske preteklosti na nekem drugem naslovu

Ker me včasih še vedno zagrabi tista breznavdišna otožnost ...


PRIJATELJU

Glavno je, da si,
si rekel tistega daljnega dneva,
a spomin še vedno odzvanja v glavi,
se oklepa teh besed
in me v težkih trenutkih spominja nanje.

Glavno je, da si,
si rekel in odšel.
(Ali sem morda odšla jaz?)

In priznam,
včasih te želim nazaj.
Tebe, tvoje besede
in tisti iskreni nasmeh ob prebiranju.

In pogrešam tiste kratke stavke
s sporočilnostjo romana
in ponočevanja ob pričakovanju rumene.

Pogrešam, želim,
a vem ...
da ni konec,
da se zopet najdeva ...


Popotnika v atomskem veku.

nedelja, 20. julij 2014

Itak, da je bilo babje morje fajn!

Glede na to, da sem doma že od petka proti večeru, sem malo pozna s to objavo, vem. Ampak v petek me je jezil računalnik, ki ni zdržal prižgan niti toliko časa, da bi mi uspelo nanj prenesti fotke, tako da sem imela akcijo Razšraufaj in posesaj (pa žal ne pomaga kaj dosti, kar me blazno jezi), včeraj pa sem sedela pred belim zaslonom in petkrat izbrisala tisti en stavek, ki mi ga je uspelo naklamfat skupaj. Tako poskušam danes še enkrat.

Torej, v torek dopoldne smo se štiri bejbe nabasale v Monetića in jo mahnile proti Pelegrinu. Nazaj me je v petek pripeljal bus in moram priznati, da je bila vožnja prav prijetna. Že kakih 15 let se nisem tako dolgo vozila z avtobusom in poleg tega še prečkala mejo. Ampak nazaj k dopustu.

Anja je med pregledovanjem mojih fotk na digitalcu rekla, da sploh ni videti, da smo na morju, ker so na fotkah sami mački. In sploh ni bila daleč od resnice. To se pač zgodi, če ti na travi zraven salona vsak dan pridno počiva mačja družinica - mlada mama in štirje mali mucki, od katerih ti je en tako zelo lep, da bi najraje kar cvilil in cvilil.






Pa seveda sončni zahodi. Pelegrinski so bili res krasni.







A kaj smo še počele poleg fotografiranja (predvsem sončnih zahodov in mačkov)? 



Igrale jumbo. Veliko jumbe. Letos je še Anja čisto padla notri in dvakrat je bilo igranje celo njena ideja. 


Pojedle veliko makaronov in solate. Iskale senco. Sestavljale Pelegrinske novice. Šle na nočno kopanje in se navduševale nad svetlikanjem planktona okoli nas. Se sončile in plavale. 






Spile nekaj piva in radlerja. Se ogromno smejale. Ležale na plaži. Imele "bralni krožek". Na FKK ugotavljale, kako je fajn, ko ni treba preoblačiti kopalk ali čakati, da se ti posušijo. Posedale v salonu. Se sprehodile po Umagu, šle na sladoled in poiskale majhno zapuščeno pokopališče (hvala, geocaching!).




Predvsem pa smo se imele super. 


ponedeljek, 14. julij 2014

Ker že dolgo nisem bila na morju ...

.. grem jutri spet! Ne sicer za štirinajst dni, ampak nekajkrat se bom pa vendarle lahko vrgla v morje. In tudi ponoči dihala svež morski zrak (čeprav mi bo, ko bom spala, za to prav vseeno). In tokrat z babjo družbo. Nazadnje, ko sem bila zraven tudi jaz, že davnega leta 2009, smo bile "samo" tri in smo se imele super. In če velja tisto "the more the merrier", se bomo imele v štiri še bolje. To pa povem proti koncu tedna. Do takrat pa par fotografij z našega hrvaško-bosanskega roadtripa.









sobota, 12. julij 2014

Karnijski krst

V Karnijske Alpe me je vleklo že kar nekaj časa. Ampak ko sva se z mami zadnje čase menili za hribe, nama v tisti konec nekako ni zneslo, saj bi morala iti zato v domače konce en dan prej in tam prespati, jaz pa sem imela večinoma čas samo en dan. In ko mi je zdaj uspelo iti gor že v petek, mi ni bilo treba dvakrat premisliti, ko me je mami vprašala, v kateri konec bi šla. Rekla mi je, naj kar malo pobrskam in tako sem prišla do Krniških skal. V igri je bil sicer še Poludnik, ampak so mi bile skale bolj vabljive. In sva bili zmenjeni.

Budilka naju je pustila sprati do šest in petnajst, ko naju je pregnala iz postelje. Še malo zaspan zajtrk in malo pred sedmo sva bili že na cesti. Slabo uro kasneje je bil čas, da modro strelo parkirava na Mokrinah in jo naprej mahneva peš. Najprej skozi svižčevo deželo, kjer sva uživali v žvižganju svizcev, ki so bili najini edini spremljevalci. In prav nič boječi niso bili - pridno so kukali iz svojih rovov prav blizu naju.


Pri zgornji postaji žičnice sva bili še preden je ta sploh začela delovati. Vsaj za turiste - žičničarje je že pripeljala gor. Tako sva bili še vedno sami in v tem sva prav uživali, saj nobena od naju ne mara v hribih preveč ljudi. Oziroma je obema ljubše, če jih ni veliko, še najljubše pa nama je, če sva sami. In sami sva bili prav do vrha (vmes je bilo seveda treba pobrati še dva geocacha), kjer sta že posedala dva Italijana, ki pa nista bila moteča. Tako sva se malo pofotografirali, malo poafnali, pojedli vsaka polovico čokoladice, ko pa so se začele proti vrhu valiti trume ljudi, sva se odločili, da se pobereva dol.












Že na poti na Krniške skale sva pogledovali proti sosednjemu hribu in sklenili, da zlezeva še nanj, če nama bo vreme še dopuščalo. In imeli sva to srečo, da nama je. Tako sva se povzpeli še na Kammleiten (slovenskega imena nama na žalost ni uspelo najti) in se še dodatno izognili gužvi. Na vrhu sva bili sami in po konkretni dozi skakanja sva si končno zaslužili še jabolko in nekaj piškotov.






Na poti navzdol sva videli še nekaj svizcev in opazovali krave, ki so prav leno poležavale naokoli. Preden sva se odpeljali, pa sva še enkrat pogledali proti osvojenima hriboma.



Fajn občutek je, ko si nekaj čez dvanajst že z dveh hribov. In ko greš po zasluženem kosilu še na jutranjo kavo (pa kaj, če jo piješ ob pol treh popoldne), na kateri lahko posedaš tudi eno uro ali več, pa nimaš nobene slabe vesti, da zapravljaš dan. In tako zaključiš še en hribovski dan. Lep hribovski dan - sicer pa, kateri hribovski dan pa ni lep? S tako super družbo pa sploh.