ponedeljek, 29. oktober 2012

Polurna savna za evro dvajset

In potem "skok" v ohladitev na pol stopinje ... Ni mi jasno, kaj ni jasno šoferjem avtobusov. Ja, zunaj je mraz, razumem, da zakurijo, da v avtobusu ni ledenica, ampak da kurijo tako, da še ko slečem jakno, teče od mene, mi pa ni jasno. Tako se v avtobusu fajn prešvicam, potem pa taka ven na mraz. Idealna kombinacija za še dva tedna kihanja in smrkanja. Račun za robce bom poslala kar na LPP.

četrtek, 18. oktober 2012

I had a plan ...

Pred približno pol leta sem se odločila, da bom napisala prav posebno pesem in jo prebrala na prav poseben dan prav posebni osebi. Pa mi ni uspelo. Ker navdiha pač ni (bilo). Seveda ni bilo prvič. Tudi drugič ne. In verjetno tudi ne zadnjič. Ja, žal mi je, da mi ni uspelo, ker bi to najin dan naredilo še bolj poseben. Ali bi se pa uprpila in na koncu iz tega ne bi bilo nič in bi bil dan enak, kot je bil tako (samo z več dogajanja v moji tintari) ... Na silo pač ni šlo, samo zato, da bo, pa nisem hotela pisat. Pa ni tu stvar v tem, da ne bi znala opisat svojih čustev, seveda jih znam, ampak v eno za tako priložnost sprejemljivo obliko mi jih pa ni uspelo spravit. 

In seveda tega itak ne bi sploh nihče vedel, če ne bi zdaj napisala tule. Jebiga, nek se zna. Saj bo še kakšna posebna priložnost. Morda takrat ...

sreda, 17. oktober 2012

Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

Skoraj pet mesecev nazaj sem nehala kadit. Ne, bom napisala drugače. Skoraj pet mesecev nazaj sem prižgala svoj zadnji cigaret. Ne, še drugače. Od 19. maja 2012 nisem prižgala cigareta. (In že od takrat v mislih obračam idejo za tale zapis, pa mi ga je šele danes uspelo zapisat.)

A lahko glede na to, da že skoraj pet mesecev nisem prižgala cigareta, rečem, da sem nehala kadit? Trenutno res nimam nobene potrebe po tem, da bi spet kadila, ampak a lahko rečem, da sem nehala kadit?  Ok, lahko bi rekli, da človek neha kadit takrat, ko ve (se odloči?), da v življenju ne bo prižgal nobenega cigareta več. Ampak za moje pojme to ne zdrži. Ker nikakor pa ne morem vedet, kaj se mi lahko že jutri obrne v glavi in spet kupim škatlico. Ker če to naredim, sem imela samo pavzo med kajenjem. Al kaj? Ali naj raje rečem, da sem skoraj pet mesecev nazaj nehala kadit, zdaj sem pa spet začela? A človek lahko večkrat začne kadit? Ali pač začne samo prvič, potem ima pa med kajenjem (če vmes kdaj "neha" in spet "začne") krajše ali daljše premore - npr. da me na stara leta, tam nekje pri sedemdesetih, zatrga, da spet prižgem cigaret. Se pravi da od prejšnjega cigareta mine 45 let - a sem za 45 let nehala kadit a sem imela samo 45-letno pavzo?! 

Če predpostavim, da do konca življenja ne bom več prižgala niti enega cigareta, kdaj bom lahko rekla, da sem nehala kadit? Čez 10 let? Čez 20? Čez 30? Na smrtni postelji? Če ne prej, verjetno takrat ...

Ampak res me zanima. Kdaj lahko rečeš, da si nehal kadit?

ponedeljek, 15. oktober 2012

Bralni in filmski spomin? Sedi, cvek!

Ja, tako je to pri meni. Preberem knjigo, jo zapišem v zvezek z mojo evidentirano knjigožersko dejavnostjo in na njeno vsebino kaj hitro pozabim. In tako se mi dogaja, da sem pa tja ta zvezek odprem tudi zato, da bi malo prebrskala, kaj vse sem že brala. In skoraj za vsako drugo knjigo nimam pojma, kaj se v njej dogaja. Sem že razmišljala, da bi morala pri vsaki knjigi zapisati en stavek vsebine. Ali pa ključne točke. Pa tega ne počnem. Silly me. Enako je pri filmih. Pogledam, zapišem v zvezek z mojo evidentirano filmofilsko dejavnostjo in čez nekaj časa nimam pojma, o čem se kakšen film gre. In tako sem sposobna na polovici filma, ki ga gledam, ugotovit, da sem ga že gledala. Ja, been there done that. In nimam niti najmanjšega pojma, kako to popravit.

nedelja, 14. oktober 2012

Odločitev dneva

Spoprijateljila se bom z enim dobrim in izkušenim gobarjem. Če ga pa slučajno že imam v prijateljskih vrstah, naj se, lepo prosim, javi. Moje znanje o gobah je namreč precej ubogo - jurčki, lisičke, marele, potem se pa konča. Danes sva šla z Urošem iskat gobe (jaz jih nikoli nisem nabirala, jaz sem jih vedno iskala in včasih kakšno pač našla) in prišla nazaj z dvema ubogima marelama. Takima mini. Da ni dovolj niti za večerjo za enega. Malo sva si seveda kriva tudi sama, ker sva rinila tja, kjer se je danes verjetno zadrževalo vsaj pol Ljubljane in je bilo po hosti več ljudi kot kostanjev (pa je bilo teh veliko). Seveda sva videla en kup gob, ampak kaj jaz vem, kaj vse so bile. Čisto možno, da je bilo ogromno užitnih, ampak kaj midva veva ... Če že nisva nabrala dovolj gob za vsaj konkretno večerjo, sva se pa vsaj malo premigala in se nadihala svežega zraka. Tudi to šteje.

sobota, 13. oktober 2012

Boli ____ (vstavi poljuben del telesa)? Vzemi ____ (vstavi pripadajoče zdravilo)!

Zadnjič sem po dolgem času zvečer spet gledala film na televiziji. Enega tistih, ki so totalno brezvezni, ampak jih kar gledaš in gledaš, se smeješ in se sprašuješ, zakaj jih sploh še gledaš, dokler se ne končajo. In med filmi, ki jih gledaš na televiziji, pridejo tudi reklame. Tokrat ne bom razlagala o reklamah za razne pralne praške, mehčalce, tampone in vložke (zdaj na temo vložkov pišejo že cele komade?!), čeprav bi si tudi te zaslužile svojo objavo. Ne, tokrat bodo na udaru reklame za zravila.

Med reklamami med filmom sem ugotovila, da moram ob prvih znakih gripe in prehlada vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. Aspirin ali lekadol seveda vzamem tudi, če me boli glava. Ali pa zob. Če me boli kaj od tega, lahko vzamem tudi nalgesin. Če me boli grlo, moram vzeti septoleto in neoangin, poleg tega pa se moram pošpricati še z angalesom. Če me zvija po želodcu, moram vzeti rupurut. In tako bi lahko naštevala še naprej, ampak you get the point, ja?

Torej sem danes že zajebala. Zjutraj bi morala vzeti lekadol, aspirin, daleronkold3 in koldreks. In postpek ponoviti zvečer (saj je tako nekako, ane?). Na par ur bi morala cuzati septoleto in naoangin, vmes pa tiščat v gofljo še šprico angalesa. (Še dobro, da me ne zvija po želodcu in me ne boli zob, ker bi bila potem že kot stara mama s 15 tableti zjutraj in zvečer.) Jaz, trapa naivna, pa raje spijem 10 skodelic čaja in pojem pet pomaranč na dan in se potem čudim, da še nisem zdrava kot dren. Če bi vzela vse zgoraj našteto, bi pa bila, al kaj? Japajade. Ko sem bila še majhna, so mi rekli, da prehlad, če ga ne zdraviš, traja en teden, če ga zdraviš, pa sedem dni (ali je bilo ravno kontra?). No, nad tem (ne nad dejstvom, da prehlad traja toliko časa, ampak nad besedno igro) sem bila tako navdušena, da sem si to zapomnila. Upam samo, da to ni ena trditev v verigi tistih, da božiček in zobna miška res obstajata ...

petek, 5. oktober 2012

Poporočne radosti

Najprej pojasnilo, zakaj še ni obširne poročne reportaže (ja, pride pa). Enostavno: ni reportaže brez fotk, teh sva imela pa še dva dni nazaj samo nekaj malega proti 1400 fotkam, ki sva jih dobila zdaj in nad katerimi sva čisto navdušena (hvalospev fotografu pride v reportaži:)). Že samo, da sva jih preklikala, sva rabila nekje blizu dve uri, selekcija se dela pa počasi, 200 ali 300 fotk po 200 ali 300 fotk, ker je kaj več že naporno. Ko bo selekcija narejena, pride pa tudi reportaža.

Zdaj pa k naslovu te objave. Poporočne radosti. Take brez narekovajev in tudi take z njimi. Najprej tiste brez. Občutek je seveda fenomenalen in na veliko začneš uporabljati besedno zvezo moj mož (no, Uroš pač besedno zvezo moja žena), ker se sliši blazno super. Veliko ljudi me je že vprašalo, ali je zdaj kaj drugače. Ja, drugače je. Še lepše. Kot da bi bil ponovno zaljubljen. Zaveš se, da zdaj gre pa čisto zares (čeprav to v bistvu veš že prej), in to te (vsaj mene) navda z navdušenjem in neko novo energijo. Seveda to ne pomeni, da nič od naštetega prej ni bilo prisotno, samo bolj intenzivno se mi zdi. V bistvu se te spremembe sploh ne da ubesediti, vsaj ne natančno, to je treba doživeti. Ko doživiš, razumeš. Tudi sama sem zelo dolgo mislila, da je to samo en papir, ki nič ne spremeni. Pa sem se zelo motila. Ni samo papir, ampak je veliko več kot to.

Potem pa pridejo še tiste radosti z narekovaji. Menjava stalnega prebivališča. Menjava osebne. Menjava bančne. Uredit spremembo osebnih podatkov na faksu. V knjižnici. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje. V vseh deemih, svetih knjige, hervisih in podobnih zadevah (še dobro, da imam samo eno trgovsko kartico, pa še tista ni na moje ime). Sprememba mejla. Lovljenje odgovornega za mejling listo na radiu. Novo izpolnjevanje obrazcev. En kup enega letanja naokrog, v glavnem. Pa ne me narobe razumet, ne pravim, da mi je odveč. Samo nikoli nisem pomislila, kako veliko je v resnici tega. V bistvu je vse to letanje okrog na en tak zanimiv način tudi prijetno. Ker je uvod v nekaj novega (ki se seveda začne s poroko). Z vsakim zamenjanim dokumentom več je tisto malo popkovnice, kolikor te je je še vezalo na staro življenje, prerezane. Dokončno se odcepiš od staršev, od tistega prej. In z vsakim zamenjanim dokumentom več se zavedanje tega krepi.

Ja, fajn je bit poročen in uživat v poporočnih radostih!