petek, 24. junij 2011

Življenje v oklepaju, avtorsko

(Življenje v oklepaju
brez končnega ločila
Le velika začetnica,
ki daje slutiti,
da bo zgodba minila
Le kakšna vejica
na napačnem mestu
da bi me, razjezila
Ja, ja, potrebno je napakam
porezati krila,
jih nasilno zatreti,
da ne bodo jezika kazila

Le življenje v oklepaju
brez končnega ločila
In sreča -
morda bo ostala,
morda bo minila)

ponedeljek, 20. junij 2011

Življenje v oklepaju

[Človeštvo ljubim te]

Človeštvo ljubim te
ker raje loščiš škornje
uspeha kot poizveduješ h komu spada duša ki binglja
z verižice za njeno žepno uro kar bi spravilo v zadrego obe

stranki in ker
neomajno ploskaš vsem
napevom ki vsebujejo besede domovina dom in
mati ko se pojejo pri starem howardu

Človeštvo ljubim te ker
ko trpiš pomanjkanje zastavljaš svojo
pamet da dobiš pijačo ko
si polno cvenka se ponosno

izogibaš zastavljalnice in
ker nenehno delaš
sitnosti še prav
posebno v svoji lastni hiši

Človeštvo ljubim te ker
kar naprej vtikaš si skrivnost
življenja v hlače in pozabljaš
da je tam in sedaš

nanjo
in ker
večno kuješ verze v naročju
smrti Človeštvo

sovražim te

[e. e. cummings]

nedelja, 12. junij 2011

Stvari, ki me kot kolesarko motijo

Če še kdo ni ugotovil, zelo rada kolesarim. In kot kolesarka se večkrat srečujem s stvarmi/pojavi/ljudmi, ki me zmotijo, zživcirajo in ob katerih mi skoraj začne pihati iz ušes in nosnic. Mogoče bom kakšno stvar pozabila napisat, bom dodala kasneje. Tule so tiste najbolj moteče. Razporejene so po naključnem vrstnem redu - kar mi najprej pade na pamet, je napisano najprej.

~neurejenost kolesarskih stez v Ljubljani~
Včasih bi raje videla, da bi bile kolesarske steze speljane po voznem pasu, ne pa da imajo poseben pas na pločnikih. (Pre)visoki robniki, nepotrebno vijuganje, pokrovi kanalizacije, stebrički in/ali prometni znaki na kolesarski stezi in še bi lahko naštevala. Ravno eden od previsokih robnikov je bil kriv za tisto poškodbo iz zapisa o kolesarskih utrinkih. Ne samo, da so take stvari neskončno nadležne, tudi nevarne so. O neurejenosti kolesarskih stez prav lepo priča tale stran, na kateri je mogoče najti veliko pasti za kolesarje v Ljubljani. Zelo žalostno je gledati pasti, ki so bile dodane že 7, 8 let nazaj, pa se do danes ni še nič spremenilo.Me prav zanima, kdaj če se sploh bo.

~neupoštevanje kolesarjeve prednosti s strani voznikov avtomobilov~
Policisti zelo radi opozrajajo kolesarje, da morajo upoštevati cestnoprometne predpise. Sama jih kot kolesarka dosledno upoštevam. Ne bi pa tega mogla reči za tiste minimalno tri voznike avtomobilov na turo, ki mi odvzamejo prednost, kjer bi me morali počakati. Le zakaj bi oni čakali kolesarje, a ne? Še dobro, da sem na (take) voznike vedno pozorna. Če ne bi bila, bi že parkrat poletela s kolesa ob udarcu v sprednji del avtomobila, ki tam ne bi smel biti. Se pač zavedam, da kot kolesarka v prometu nisem enakovredna udeleženka, ampak šibkejša - vsaj v razmerju do avtomobilov in vseh drugih motornih stvari. Ni mi problem pazit sama nase, ker vem, da če ne bom nase pazila sama, tudi drugi ne bodo. Mi gre pa na živce, da je nekaterim očitno res vseeno in se jim ne zdi vredno niti pogledati na desno, preden npr. zavijejo na bencinsko črpalko. Na koncu bi bila pa (vsaj za voznika avtomobila) jaz tista ta grda.

~pešci na kolesarski stezi~
Zelo pogost pojav. Zakaj hoditi po pločniku, če lahko hodiš po kolesarski stezi in grdo gledaš živčne kolesarje, ki želijo, da se jim umakneš? Za kolesarjenje po pločniku kolesar dobi kazen. Zakaj je ne dobi tudi pešec, ki hodi po kolesarski stezi? Razumem, da je včasih treba kolesarsko stezo prečkati, ampak to pešcu vzame 3 sekunde, če je res zelo počasen, drugače pa manj. To ni noben problem. Razen če prečkanje kolesarske steze pomeni skok izza avtobusne postaje, ne da bi prej pogledal, če je varno. In seveda, če se mi zgodi, da bom nekega takega "prečkarja" zbila, bom spet jaz tista ta grda kot v zgornjem primeru.

~kolesarji, ki vozijo v napačno smer po kolesarski stezi in te gledajo grdo, ker se jim ne umakneš~
Vsakič znova, ko se mi to zgodi, me ima, da bi malo zasikala, pa se potem ugriznem v jezik. Ne rečem nič, umaknem se pa tudi ne. Če sama vozim pravilno, nisem jaz tista, ki se mora umaknit. Je pa zabavno gledati mrke obraze, ki pričakujejo, da se jim boš umaknil, na koncu pa zadnji trenutek besno zavijejo stran in se verjetno grizejo v jezik, da ne zasikajo kakšne grde besede ali dveh.

~počasnejši kolesarji, ki vozijo po celotni dolžini kolesarske steze~
Ne me razumeti narobe, nič nimam proti počasnejšim kolesarjem. Imam pa veliko proti počasnejšim kolesarjem, ki mislijo, da so sami na svetu in zavzamejo celo kolesarsko stezo. Verjetno si zdaj mislite nekaj podobnega temule: "Pocingljaš, pa je zadeva rešena." Ne, v bistvu ni, ker ne pocingljam. Ker na kolesu nimam zvonca. In potem razmišljam, kako bi osebku pred sabo dala vedeti, da ni sam na svetu in da želim, da se mi umakne. Kašljanje na silo mi ne gre. Vzkliki, kot so "alo!", "sam' mal'", "vozi!" in podobni, se mi zdijo nesramni. Po navadi se zgodi, da čakam in razmišljam toliko časa, da se mi odpre priložnost, da takega kolesarja prehitim po pločniku. In, priznam, to po navadi tudi naredim.

~ljudje z razmišljanjem pločnik=kolesarska steza~
Ne, pločnik in kolesarska steza nista ena in ista zadeva! To zmotno prepričanje velja tako za kolesarje kot za druge udeležence v prometu. Vsak dan vidim vsaj 10 kolesarjev, ki vozijo po pločniku. Enkrat se nama je z Ajdo na "turi" do Podpeškega jezera med vožnjo po cesti, ker na pločniku ni bilo kolesarske steze, zgodilo, da je mimo naju prav počasi pripeljal motorist, naju "prijazno" pogledal in rekel: "Dekleti, kaj pa če bi šli na kolesarsko stezo?" Prav "prijazno" sem ga pogledala nazaj in odvrnila: "Gospod, tisti zadevi na moji desni se reče pločnik." Najbrž mi ni treba posebej omenjati (pa bom vseeno), da sem bila deležna precej grdega pogleda in seveda nobenega odgovora več. Gospod se je namreč kaj hitro pobral naprej.


Za konec pa še ena stvar, ki me sicer ne moti pretirano, jo pa vsakodnevno opažam:

~čelada, ki visi čez balanco~
Tega fenomena ne bom nikoli razumela. Čelada je za na glavo. Ali pa sploh za nikamor. Ne pa za na balanco. Ne vem, zakaj se ljudem zdi, da je po ravnem in v hrib ne potrebujejo ... Verjetno tega ne bom nikoli razumela. Se bom pa vsekakor še naprej spraševala, kaj za vraga je smisel takšnega početja. Mogoče se pa ljudje bojijo, da se bo balanca potolkla? Ne vem ...

sreda, 8. junij 2011

Najboljše knjige na moji knjižni polici

Na moji knjižni polici se poleg kompletnih Cankarjevih zbranih del najde tudi marsikaj drugega. Od knjig, ki smo jih morali spoznati v gimnaziji ali na faksu, do knjig, ki sem jih hotela imeti ali pa sem jih našla in kupila čisto po naključju oziroma zato, ker se mi je zdel opis na platnici obetajoč. Moram priznati, da za zdaj s takimi nakupi še nisem zgrešila. Ne rečem, da so vse te knjige fenomenalne, ampak niti za eno ne morem reči, da mi res ni bila všeč.

Naredila sem izbor nekaterih knjig, za katere lahko rečem, da so mi od vseh s knjižne police najbolj všeč. Nisem jih razvrstila po "priljubljenosti", ker bi bilo to resnično pretežko delo, zato so razporejene povsem naključno.


Carlos Ruiz Zafon: Senca vetra in Igra angela



Carlos Ruiz Zafon me je prepričal že s Senco vetra, z Igro angela pa me je samo še bolj navdušil. Prva knjiga je definitivno boljša, vendar tudi druga ni slaba. Branje o Pokopališču pozabljenih knjig in skrivnostnem avtorju ene od knjig je zelo zanimivo in zelo napeto. Vsekakor priporočam.


Franz Kafka: Splet norosti in bolečine











Vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, da obožujem Kafko. Že od Preobrazbe v gimnaziji naprej. Na faksu je ta "ljubezen" samo še zrasla, ko sem prebrala Splet norosti in bolečine. Gre za zbirko kratkih zgodb - nekatere so res kratke, nekatere pa že kar precej dolge. Priznam, niso mi bile vse resnično všeč. Zmaga definitivno V kazenski koloniji. Brala sem jo z veseljem in požirala stran za stranjo, na koncu pa ostala fascinirana.



Fjodor M. Dostojevski: Zločin in kazen












Ena od tistih knjig, s katerimi smo se seznanili že v srednji šoli. Ena od tistih knjig, ki je šla mnogim na živce. In ena od redkih knjig, za katero mi je žal, da je nismo imeli za obvezno domače branje. Sem jo pa zato prebrala iz čistega veselja in bila nad njo navdušena. Kar se mnogim zdi brezvezno nakladanje, se meni zdi super psihološka analiza. Vsekakor knjiga, ki jo bo treba prebrati vsaj še enkrat.


Antoine de Saint-Exupery: Mali princ 












Ena od tistih knjig, za katere se mi zdi, da bi se morala znajti na vsaki knjižni polici, in edina knjiga, v katero sem si zapisala posvetilo - pa ni važno, kako čudno se to sliši.



Edgar Allan Poe: Collected stories and poems












Edgar Allan Poe ... Eden mojih absolutno najljubših pesnikov. Obožujem njegove pesmi  (o Krokarju sem že pisala, je pa še toliko drugih, da se raje niti ne spravim naštevat), tudi kratko prozo ima super. Maska rdeče smrti mi bo verjetno za vedno ostala v spominu. Navdušena sem nad dejstvom, da ta knjiga lahko leži na moji knjižni polici. Definitivno eno najlepših daril za rojstni dan.


Blogozija 1 in 3

Zadnji dve knjigi sta kategorija zase. Všeč mi je njuna vsebina, ampak zaradi povsem drugačnih razlogov kot pri prejšnjih knjigah. Všeč sta mi namreč zato, ker so v njiju objavljene moje pesmi. V prvi dve, v drugi ena. Drugače pa niti ene od njiju nisem prebrala v celoti.

ponedeljek, 6. junij 2011

Toško čelo je strmo, Iški Vintgar pa poln klopov

Današnji zapis bo 2 v 1. Dve dogodivščini zadnjih nekaj dni. Najprej Toško čelo. Po prepričevanju, da še nisem "zrela" za Katarino, mi je uspelo od Anje izborbati "samo" Toško čelo (potem je bila v bistvu tudi še Katarina, ampak z druge strani). Je bil kar velik zalogaj, sploh glede na to, da kondicije za v klanec res nimam. Ampak je šlo. Sicer (zelo) počasi, ampak je šlo. Gor sem prišla totalno crknjena.


Po najboljši kremšniti, kar sem jih kadar koli jedla, sem dobila dovolj moči, da sva lahko nadaljevali pot naprej na Katarino. Ni mi žal, da sva šli naprej, pa ne samo zaradi radlerja, ki mi ga je obljubila Anja (no, če smo natančni, mi je obljubila pivo, ampak je radler vsekakor boljša izbira). Pot je res lepa, malo gor, malo dol in ne preveč naporno. Razgled je bil kljub dežju dobre pol ure prej precej lep.


Na Katarini sva si privoščili še zadnji počitek in težko prislužen (vsaj zame) radler. 


Potem je sledil še spust s Katarine. Vtisi? STRMO!!! Ampak se mi zdi, da mi je do zdaj uspelo že vsaj malo premagati strah pred klanci (navzdol, ne navzgor, da ne bo pomote) in nisem dol vozila dlje časa kot gor :).

Super rekreacija, ki me je spomnila, da bo res treba malo več vozit klance, ker Črni Kal ni ravno nedolžen. Na Toško bom vsekakor še kdaj šla in gor bom hitreje kot zadnjič! Pa cukra se bom prej nažrla, da se mi ne bo spet vrtelo.



V soboto je sledil dan počitka. Sem razmišljala, da bi se kam odpeljala, pa sem hranila moči za nedeljo, ko sva se z mami odpravili v okolico Iškega Vintgarja. Še en luštkan izlet. Bilo je veliko dežja in klopov, ampak tudi smeha, lepih potk in kakovostnega časa z mami. Začetek je bil z vremenskega vidika zelo obetaven. Sicer je bilo soparno, ampak fajn. Pa strmo je bilo. Ampak sem bila še vedno nasmejana.


Po lazenju v klanec sva prišli do partizanske bolnišnice, kjer sva se vživeli v vlogo medicinske sestre in se spomnili na Predina in njegovo samospraševanje o medicinskih sestrah :) Potem pa še v vlogo kuharic. V kuhinji je bila namreč celo ponev s kuhalnico! Okolica bolnišnice je bila precej idilična.


Nadaljevali sva pot in po moji krivdi zašli. Na GPS-u plonk listku sem imela natančno napisano, kam morava iti, ampak mi je uspelo nekaj, za kar mi ni bilo nikoli jasno, kako lahko uspe drugim - zamešala sem levo in desno, kasneje sem pa še povsem ignorirala ogromno tablo, na kateri je pisalo, kam morava iti, čeprav je mami nanjo na glas opozorila tako, da je prebrala njeno vsebino (tisti del "kako lahko uspe drugim" se nanaša samo na menjavanje leve in desne). Ampak je bil tudi "ovinek" zaznamovan z lepo potjo in gospo, ki nama je prijazno razložila, kje morava iti, da prideva do želene "kontrolne točke".


Po nekje 45 minutah "ovinka" sva bili spet na pravi poti. Malo po ravnem, malo dol, malo gor. In z veliko dežja. Ko je bil prvi naliv mimo, je že kazalo, da se bo vreme izboljšalo. Saj se je, ampak ne za dolgo. Še preden sva se podali na pot, sva vedeli, da na njej ne bo nekih lepih razgledov, ker nikjer na poti ni nobenega izrazitega vrha. Tudi če bi bil, bi bili razgledi videti nekako takole:


Pa naju to ni zmotilo. Hodili sva naprej, se še vedno pogovarjali, hahljali in uživali. Pa bili vmes nekoliko bolj zbrani, ker je pot postala zelo strma - navzdol. Mokre korenine, listje in skale hoje prav nič ne olajšajo, zato sva malo manj govorili in malo več pazili. In se od časa do časa zvrnili na rit. Kljub vsemu pa se je še vedno našel čas, da sva slikali kakšno rožico ali dve.



Po spustu po zelo lepi potki naju je čakalo sotočje Zale in Iške. Treba je bilo priti čez obe. Čez Iško je most, čez Zalo pač ne. Preskočiti se je ni dalo, ker je bila preširoka. V tistem trenutku so nama premočeni čevlji prišli še kako prav, saj se pač nisva pretirano sekirali, da se bova zmočili, in sva pogumno zabredli v vodo, kjer se nama je tok zdel najšibkejši. Čevlji so nato spuščali smešne zvoke, ampak naju to ni motilo.


Za finiš naju je čakala še pot gor in dol ob Iški. Tu sva pa res dirkali, govorili sva bolj malo, slikali pa samo enega močerada, ki sem ga skoraj pohodila. Ob prihodu nazaj v Iški Vintgar sva bili po treh urah hoje po dežju (in petih in nekaj vse skupaj) še vedno nasmejani in dobre volje. Prijeten izlet. Mogoče bi ga vseeno ponovila še enkrat, ko bo vreme malce bolj naklonjeno. In vsekakor se prej namažem z nečim proti insektom, ker mi je uspelo "pridelati" 10 (ja, 10) klopov.


petek, 3. junij 2011

Trenutno stanje navdiha

Ja, vem, ves čas poudarjam, kako ni navdiha in kako bi ga rada spet našla. Glede na to, da je poezija že tako zelo dolgo del mene, me to res žre in obremenjuje. Malo sem razmišljala, kako bi opisala to pomanjkanje navdiha. Spomnila sem se pesmi, ki sem jo napisala že nekaj časa nazaj in za katero se mi zdi, da ne bi mogla bolje opisati "problemov", s katerimi se srečujem.

Pred praznim listom papirja sedim,
zamišljeno vanj strmim

- kje so kar naenkrat vse besede,
kje sledovi moje bede,
kje je bitje srca?
Le ta praznina vame zija.
Kje je moja bolečina,
kje prošenj mojih je globina,
kje sem sploh jaz?
Le ta belina mi sili v obraz.
Kje so sledovi trpljenja,
kje so utrinki življenja,
kje stopinje srečnih dni?
Je le praznina, ki boli.
Kje je vse to,
kje je dobro, kje je zlo,
kje tisto, kar me trga narazen?


List ostaja prazen ...